Za delo z nadarjenimi učenci obstaja veliko strategij, metod, oblik in praktičnih napotkov (nekaj jih najdete v naslednjem prispevku z naslovom 10 priporočil za uspešnejše poučevanje nadarjenih učencev). Vsi ti napotki izhajajo iz različnih okolij in časovnih obdobij, tokrat pa si oglejmo eno najstarejših metod, katere začetnik je nihče drug kot Sokrat, ki je živel pred dobrimi 2400 leti.


Še preden pridemo do Sokrata …

Večina didaktičnih strategij, metod in oblik, ki jih poznamo in uporabljamo pri pouku, se je razvila iz splošne pedagoške teorije ali prakse, kar pomeni, da so namenjene vsem učencem: podpovprečnim, povprečnim in nadpovprečnim. Kadar imamo v mislih poučevanje nadarjenih učencev, se je treba zavedati, da ima določene zakonitosti, ki so specifične le za to skupino učencev, pa čeprav je zelo heterogena.

V Sloveniji trenutno edini obstoječi dokument s področja poučevanja nadarjenih učencev, Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci iz leta 1999 (dokument najdete tukaj), za posebno obliko poučevanja nadarjenih priporoča predvsem individualizacijo in diferenciacijo (notranjo ali delno zunanjo). To so oblike, ki jih učitelji uporabljajo tudi v sklopu rednega pouka in ki nadarjenemu učencu ne prinašajo novih izzivov. Če nadarjeni učenci niso ustrezno zaposleni v skladu s svojimi potrebami ali če se pri poučevanju uporabljajo neustrezne didaktične strategije, se med poukom pač začnejo dolgočasiti in postanejo moteči, čutijo pomanjkanje izzivov ter niso motivirani za delo.

V svetu se je uveljavilo že veliko sodobnih definicij, ki ne zagovarjajo več načela enakosti izobraževanja za vse. Gallagher (2004) npr. pravi, da »mora imeti vsak otrok enako priložnost za pridobivanje koristi od šolanja, ob tem pa ne smemo pozabiti, da je treba ustvarjati take pogoje, da se bodo lahko vsi učenci izkazali do skrajnih meja svojih sposobnosti«. Ferbežer navaja, da se je treba bolj posvetiti zadovoljevanju atipičnih potreb nadarjenih učencev in da z individualiziranim (še bolje pa personaliziranim) izobraževanjem lahko zadovoljimo potrebe vsakega učenca. Zato pa je treba uporabljati specifične metode, oblike in strategije dela, ki so značilne le za poučevanje nadarjenih.

shutterstock_142808332

Nekatere strategije dela z nadarjenimi učenci

V slovenski pedagoški literaturi se za poučevanje nadarjenih pojavljajo tudi naslednje didaktične strategije ali metode, ki jih v nekaterih člankih opisuje tudi Ferbežer:

  • samousmerjevalno učenje,
  • kooperativno učenje,
  • individualizirano načrtovano in razvijajoče izobraževanje (zelo priznano v ZDA).

Ker tudi zdaj še nismo pri Sokratu, poglejmo, kako je s tem v tujini.

V tuji literaturi je poleg gornjih strategij, ki jih poudarjamo v Sloveniji, zaslediti še veliko več preverjenih strategij ali metod za doseganje odličnosti nadarjenih učencev. Winebrenner (2001) opisuje naslednje:

  • dogovarjanje s posameznim učencem o učenju,
  • učenje vnaprej,
  • metoda »učenec poučuje«,
  • sokratski seminar (in s tem smo prvič pri Sokratu – več o tem v nadaljevanju),
  • pregled interesov,
  • načrtovanje raziskav o določenih temah itd.

Vse naštete strategije delujejo tudi znotraj običajnih razredov.

 

Za kaj gre v sokratskem seminarju?

Sokratski seminar je metoda, ki jo v zahodnih šolskih sistemih pogosto uporabljajo. Kot nam pove že ime, metoda izhaja iz časov Sokrata. Sokrat (https://sl.wikipedia.org/wiki/Sokrat) je v svojih naukih obravnaval vprašanja naravnega delovanja in se ukvarjal z metodičnim spraševanjem svojih poslušalcev. Bil je prvi v (nam znani) zgodovini, ki je v središče raziskovanja postavil definiranje in iskanje pravih pojmov, še posebej resnice. Sokratova metoda je bila in je še danes oblika poizvedbe in razprave med posamezniki, zasnovana na podlagi vprašanj in odgovorov, s katerimi spodbudimo kritičnost do lastnega mišljenja in osvetlitev ideje. Prav tako je dialektična metoda, ki pogosto vključuje razpravo, v kateri je vidik nekega posameznika vprašljiv.

Kako metoda deluje?

Eden izmed udeležencev vodi drugega do točke, kjer ta samemu sebi nasprotuje, in s tem podkrepi svoje mnenje o problemu. V aktivnostih sokratskega seminarja si učenci medsebojno pomagajo razumeti ideje, vprašanja in vrednote, ki se odražajo v besedilu (ali videoposnetku, fotografiji ali kateri koli drugi vsebini in mediju), prek oblike skupinske razprave.

Učenci so odgovorni za olajšanje skupinske razprave o idejah znotraj obravnavane teme. Razprave ne smejo uporabljati zgolj za to, da podajo svoje mnenje ali dokazujejo argument. Skozi to vrsto razprave učenci prakticirajo:

  • poslušanje drug drugega,
  • iskanje pravega pomena povedanega in
  • iskanje skupne podlage med udeležbo v pogovoru.

Dejavnost sokratskega seminarja se pogosto začne z voditeljem pogovorov, učencem ali učiteljem, ki postavi odprto vprašanje. Tipičen začetek je: »Kaj menite, kaj to besedilo pomeni?« Lahko gre tudi za videoposnetek, fotografijo ali kar koli drugega, kar si izberete. Tišina je v redu. Ogrevanje lahko traja nekaj minut. Popolnoma normalno je, da učenci najprej potrebujejo nekaj časa, da razmislijo o dani temi. To je čas, ko se miselno ogrevajo, in zato običajno nastopi tišina. Ta čas (ogrevanje) lahko učitelj izrabi za podajanje nepristranskih namigov. Celotni dejavnosti je treba dodeliti najmanj 15 minut, pogosto pa lahko traja tudi do 30 minut ali več. Ko učenci to metodo že dobro poznajo, lahko o temi razpravljajo tudi daljša obdobja brez posredovanja učiteljev.

Teme, ki jih lahko uporabite za začetek, so: kako ohraniti naš planet, uporaba mobilnih telefonov v šoli, večerni izhodi, električni avtomobili, gledanje televizije in primerne vsebine …


Drugačen sokratski seminar oz. akvarij

Učitelji lahko organizirajo tudi aktivnost sokratskega seminarja, ki se imenuje akvarij (ang. »fishbowl«): pri tem nekateri učenci sodelujejo v razpravi, preostali člani razreda pa imajo določena »delovna mesta« kot opazovalci. Opazovalci imajo vsak svojo nalogo, za katero pa tisti, ki sodelujejo v notranjem krogu – v razpravi – ne vedo (kakor se dogaja ribam v akvariju, ko jih od zunaj gledajo ljudje). Ko notranji krog konča razpravo, se vanjo vključi še zunanji krog. Zadevo lahko zapletemo še tako, da notranji krog opazuje tiste v zunanjem krogu, za kar ti seveda ne vedo.

To lahko počnemo zlasti s starejšimi učenci; najzanimivejša debata se razvije na koncu, ko si razkrijejo, kaj je kdo opazoval, predebatirajo svoje reakcije ipd.

Primer sokratskega seminarja

Recimo, da želimo v obliki sokratskega seminarja obravnavati ekološke teme, npr. kako ohraniti naš planet. Temo lahko obravnavamo pri uri v razredu, pri urah ISP samo z nadarjenimi učenci, na sobotnih šolah ipd.

Učitelj določi npr. 7 mest v sredini kroga in 14 mest za zunanji krog (seveda je število odvisno od števila učencev, ki sodelujejo). Notranji krog sestavljajo zagovorniki črpanja nafte, gradnje, poseljevanja, farm in predelave mesa …, zunanji krog pa posluša njihove argumente; ob tem ima nalogo, da opazuje njihovo neverbalno komunikacijo. Pred začetkom postavimo pravila – ali bomo notranjemu krogu dovolili dokončati argumentacijo ali pa lahko zunanji krog takoj poda svoje protiargumente (dogovor: dvig roke, pri čemer je zelo pomembna vloga učitelja, saj daje in odvzema besedo). Zunanji krog poda svoje argumente, zakaj je to škodljivo in zakaj je treba ohranjati naš planet, naravo … Učenci zunanjega kroga opazujejo (predvsem) neverbalno komunikacijo notranjega, potem ko se ta odzove na njihove protiargumente. Običajno je v tem delu debata v polnem zamahu in udeleženci so že zelo ogreti.

Prav zaradi opazovanja je zelo smiselna postavitev trojk (kakor na sliki spodaj). Trojko sestavljajo en učenec notranjega kroga in dva učenca zunanjega kroga. Člani trojke opazujejo in beležijo le reakcije znotraj lastne trojke.

krog

Navodilo na začetku dela je lahko:

  • notranji krog daje argumente, zunanji krog daje protiargumente;
  • notranji krog daje argumente, zunanji krog protiargumente, ob čemer opazuje reakcije notranjega kroga (to dodatno navodilo je lahko javno, lahko pa je podano le zunanjemu krogu, notranji pa se ne zaveda, da je opazovan);
  • notranji krog daje argumente, zunanji krog protiargumente, ob čemer notranji krog opazuje reakcije zunanjega kroga, zunanji pa reakcije notranjega (to navodilo je lahko javno, lahko pa tudi ne – in se nihče ne zaveda, da je opazovan) itd.

Ko se debata pričenja umirjati ali pa preseže razsežnosti debate, postavimo vprašanje za notranji (ali zunanji) krog: »Kaj ste opazili pri svojih ‘nasprotnikih’?« Šele tedaj se učenci zavedo, da so bili ves čas opazovani. V tistem trenutku se pričnejo zavedati svojih reakcij (primernih in neprimernih) in debato lahko pripeljemo na reflektivni/samoreflektivni nivo, kjer se pričnemo pogovarjati o občutjih med debato in ne govorimo več toliko o sami vsebini.

Ta oblika je lahko dober pripomoček, kadar želimo, da si učenec sam nastavi ogledalo. Predvsem nadarjeni učenci imajo pogosto ostre in pronicljive komentarje, so dobri opazovalci drugih – vse dokler niso opazovani oni sami. To je zelo dobra metoda, da dobijo vpogled vase, saj mnogokrat niso pripravljeni sprejeti mnenja drugih ljudi (učiteljev, staršev, sošolcev …).

Sokratski seminar online

Za konec te teme, ki bi jo lahko še dolgo razvijali, dobra novica za ljubitelje tehnologije. Za metodo obstaja tudi mobilna aplikacija, ki deluje v vseh operacijskih sistemih in na vseh napravah, ki omogočajo povezavo s spletom. Aplikacija obstaja v različici za učitelje (Socrative Teacher) in za učence (Socrative Student). Seveda omenjena aplikacija ni edina te vrste, obstaja jih še mnogo več.

Avtorica prispevka: dr. Polonca Pangrčič

Viri:

  • Feldhusen, J. (2005). Giftedness, Talent, Expertise and Creative Achievement. Conceptions of Giftedness, 64–79. Cambridge University Press: Cambridge.
  • Ferbežer, I. (2000). Individualizirano izobraževanje nadarjenih v ZDA (IEP). Didaktični in metodični vidiki nadaljnjega razvoja izobraževanja: zbornik prispevkov z mednarodnega znanstvenega posveta v Mariboru, 25. in 26. novembra 1999. Maribor: Pedagoška fakulteta, Oddelek za pedagogiko, psihologijo in didaktiko.
  • Ferbežer, I. (2003). Kooperativno učno okolje za nadarjene učence. Didaktični in metodični vidiki prenove in razvoja izobraževanja: knjiga referatov z 2. mednarodnega znanstvenega posveta, Maribor, 22. in 23. november 2001 [i. e. 2003]. Maribor: Pedagoška fakulteta, Oddelek za pedagogiko, psihologijo in didaktiko.
  • Ferbežer, I. (2008). Razvijanje avtonomnega učenja pri nadarjenih učencih. Šola in starši z vidika avtonomije: zbornik prispevkov s Posveta ob 200-letnici šolstva v Črenšovcih, Črenšovci, 22. in 23. 11. 2008 [i. e. 2007]. Črenšovci: OŠ Franceta Prešerna.
  • Ford, D. Y., Alber, S. R., in Heward, W. L. (2005). Setting »motivation traps« for underachieving gifted students. Teaching Strategies in Gifted Education, str. 159–171. Texas: Prufrock Press.
  • Galbraith, J. (1992). Vodič za nadarjene. Ljubljana: DZS.
  • Gallagher, J. J. (2004). Public Policy in Gifted Education. USA, UK, India: Corwin Press.
  • Gojkov, G. (2008). Didaktika darovitih. Vršac: Visoka škola strukovnih studija za obrazovanje vaspitača – Vršac.
  • Koncept odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli (1999). Ljubljana: ZRSŠ.
  • Matijević, M. (2010). Između didaktike nastave usmjerene na učenika i kurikulumske teorije. V: Ivanišič, I. (ur.), Zbornik radova 4. kongresa matematike, (str. 391–408). Zagreb: Hrvatsko matematičko društvo i Školska knjiga.
  • Reis, S. (2004). Essential Readings in Gifted Education. USA, UK, India: Corwin Press. Series introduction.
  • Van Tassel-Baska, J., in Stambaugh, T. (2006). Comprehensive Curriculum for Gifted Learners, 3rd edition. USA: Pearson Education, Inc.
  • Sapon-Shevin, M. (1994). Playing Favorites: Gifted Education and the Disruption of Community. Albany: State University of New York Press, Albany.
  • Sousa, D. A. (2003). How the Gifted Brain Learns. USA, UK, India: Corwin Press.
  • Ziegler, A., in Heller, K. A. (2000). Conceptions of Giftedness from a Meta-Theoretical Perspective. V: Heller, K. A., Mönks, F. J., Sternberg, R. J., in Subotnik, R. F. (ur.), International Handbook of Giftedness and Talent, 2nd edition (str. 3–21). Oxford, UK: Elsevier Science Ltd.
  • Winebrenner, S. (2001). Teaching Gifted Kids in the Regular Classroom: Strategies and Techniques Every Teacher Can Use to Meet the Academic Needs of the Gifted and Talented. USA: Free Spirit Publishing Inc.
  • Wikipedija; Sokrat (https://sl.wikipedia.org/wiki/Sokrat).
  • Facing History and Ourselves; Socratic Seminar (https://www.facinghistory.org/resource-library/teaching-strategies/socratic-seminar).