Med imeti in biti telo je velika razlika

Pozitivna telesna samopodoba in gibalna samozavest sta izjemnega pomena za vsakega človeka, sploh odraščajočega. Odgovor na vprašanje, kako biti telo, je zato ključnega pomena za kakovost našega življenja v vseh starostnih obdobjih.

Mi smo zrasli iz tega sveta. Ne živimo v naravi, na planetu, ki je del Mlečne ceste. Smo narava, smo ta planet in smo to vesolje. Ne gibamo se zato, ker sami tako želimo, ampak zato, ker se moramo, saj je to princip življenja. Ko gibanja ni več, življenja ni več. Ko gibanje peša, ko je kakovost slaba, ko umanjka energija, je to znak, da peša pretok življenja. Kajti življenje se pomika tja, kjer je gibanje živahno, usklajeno s celoto, katere del smo.

Gibanje je način obstajanja, ki nam omogoča, da lahko sploh vzpostavimo odnos do sebe in do drugih.

Gibanje je edini način, da čutimo življenje in da se razvijemo kot čuteča in nato še sočutna bitja.

Gibanje je princip, po katerem se življenje odvija. In zato se lahko človek samo s kakovostnim gibanjem uspešno prebija skozi življenje. Kajti ko je človek priklopljen na ta osnovni vseprežemajoči princip življenja, mu življenje samo odpira poti, ki so v tistem trenutku in tistem času primerne njegovemu energijskemu potencialu.

In ta priklop na pristno dinamiko življenja je mogoč le skozi telo. Biti telo je torej osnovno in najbolj prvobitno stanje duha. V takem stanju človek deluje najbolj povezano in usklajeno z življenjskimi okoliščinami, z naravo in s samim seboj, saj je telo razbremenjeno naučenih in kulturno pogojenih vzorcev. Zaključimo z naslednjo mislijo in se posvetimo otrokom: telo je naša najbolj pristna narava. Telo prenese le tisto, kar je dobro za življenje. Um in svet idej ter papir pač vse. Nazaj v telo torej!

Otroci mislijo kinetično

Otroci do prvega leta so še zelo dobro priklopljeni na tok pristnega, predverbalnega, telesnega življenja. Z okolico komunicirajo predvsem skozi gibanje in tako jo tudi spoznavajo – na zelo dobeseden način, brez abstrakcij in manipulacij, ki jih omogoča beseda. Zato mišljenje v tej fazi poteka predvsem na ravni gibanja telesa.

Majhni otroci torej mislijo z gibanjem, in ne z glavo. Oziroma mislijo tudi z glavo v gibanju, saj jo obračajo v tisto smer, kamor jih potegne pozornost. Komunikacija na abstraktni besedni ravni jim še ni jasna. Mislijo s celim telesom v gibanju. Bolj strokovno oz. natančno: mislijo kinetično. To pomeni, da zaznavajo vse predmete, vse pojave in samega sebe kot del celote, ki je v nenehnem soodvisnem gibanju.

Tri v vrsto v oteženih okoliščinah - rešiti kognitivno nalogo s povišanim utripom srca in zadihan ni lahko, je pa igrivo.

Tri v vrsto v oteženih okoliščinah – rešiti kognitivno nalogo s povišanim utripom srca in zadihan ni lahko, je pa igrivo (fotografija: avtor prispevka)

Za bolj plastično predstavitev tega se poskusimo popolnoma vživeti v svoje telo. Postanimo telo dobesedno. Začutimo, kako se nas dotika podlaga, na kateri sedimo, ko to beremo. Začutimo, kako z desnim palcem premikamo sliko pametnega telefona ali s kazalcem pritiskamo na drsnik miške, da lahko beremo naprej. Kot da bi prst imel svojo pamet in bi z zelo pretanjenim drsanjem in pritiskanjem razkrival vrstico za vrstico.

Še bolje bi lahko to razumeli, če bi želeli opisati, kako smo se stresli od strahu, ko nas je pogledal kdo zelo strog, ko smo kaj ušpičili. Nič besed. Samo gibanje. Samo strog in močan, na trenutke agresiven pogled, ki nas zaboli kot klofuta. Samo napeta drža, za katero se sliši notranji krik, da smo šli predaleč, in ta neslišni krik nas prebode v želodcu in ledvicah, da nas kar zvije. Samo nagubano čelo, kjer tekstura gub nakaže možno dejanje, ki sledi, nas pa spreleti srh po telesu in koža vztrepeta od strašljivega pričakovanja negativnih posledic.

Recimo, da je to približek izkušnje, ki je doživljajsko zelo bogata, v pisani besedi pa nekaj vrstic dolg tekst, ki se nekoga bolj, nekoga manj dotakne. Za tem se skriva bogastvo načina bivanja, ki mu pravimo biti telo. In tudi to, da govorimo o tem, kako se nas besede dotaknejo, znova dokazuje, da je zadaj spet skrito gibanje. Kajti kako se nas nekaj lahko dotakne, če ni gibanja? In če ni gibanja, kako lahko sploh kaj čutimo?

Te vrste kinetična komunikacija med nami poteka vsak dan, a žal smo vedno bolj otopeli in vedno bolj odtujeni od svojega telesa.

Naša kultura namreč ceni akademsko znanje. Zato v šoli želi posesti otroke na stole, jim ukrasti telo in jim možgane programirati z besedami in abstrakcijami. Še dobro, da se učitelji, oziroma širše, pedagoški delavci lahko temu uprejo, saj bi tako lahko dobili nekakšne »zombije«, ki niso več »priklopljeni« na svoje telo, na prvobitno naravo, in ne znajo več misliti kinetično.

Na tem delu se lomi kakovostno šolanje. Otroci niso več telesa. Popkovina z naravnim stanjem vseprežemajočega gibanja se prereže in potem se otrokom servirajo abstraktni in akademski pojmi, katerih znanje se nagrajuje. Telesnost in razmišljanje v gibanju pa se kaznujeta z diagnozami, kot so ADHD, nemirnost, nesposobnost dolgotrajne pozornosti, neposlušnost, čudnost in podobno. Na ta način naša kultura otrokom vzame življenje, vrne pa jim njihova lastna telesa kot projekt, ki ga je treba dokončati. Z vstopom v šolo smo torej vse manj telesa in hkrati si telo vse bolj lastimo – ga imamo – ter ga podrejamo potrošniški kulturi. Samo telo postane objekt, ki ga upravljamo in do njega vzpostavimo distanco.

Kinetična in kinestetična modrost otroka

Kinetična modrost je najprej motorična, čisto gibalna. Ta modrost črpa informacije iz okolja prek naših čutil in prek motoričnih sposobnosti postavlja naše telo v primeren odnos z okoljem. Ko pa se v naš odnos z okoljem vključijo še notranja čutila, vključno s čustvi, to postane kinestetična modrost (iz grških besed »kinesis (gibanje) in aesthetic – lepota, umetniški vtis in okus).

Kinestetična modrost je torej tista, ki jo je v šoli priporočljivo gojiti. Če smo v vrtcu usmerjeni predvsem k razvijanju kinetične modrosti, se mora v šoli zgoditi preskok na kinestetično raven. To pomeni, da šola otrokom še vedno omogoča kakovostno kinetično izražanje, jim daje dovolj prostora in časa, da se o svetu in naravi učijo tako, da so ob tem telesno aktivni in usklajeni s svojimi notranjimi občutki. Temu se dodajo v šoli že dobro razvite verbalne sposobnosti, ki omogočajo abstrakcijo kinetičnih izkušenj, kar se skupaj prelevi v kinestetično doživljanje sveta.

To pa je doživljanje, ki je lastno vsakemu posamezniku, njegovemu občutku za lepoto, ki izhaja iz njegove lastne individualnosti in vpetosti ter usklajenosti z vsem, kar je okoli nas, ter okusu za dobro življenje.

dav

Vitamin N – gibanje, igra in učenje v naravi vsak dan (fotografija: avtor prispevka)

Kinestetična modrost je torej senzibilna usklajenost med biti in imeti. Pri čemer biti telo pomeni biti usklajen s pristno naravo znotraj in okoli sebe. Tukaj obstaja samo ena prava pot in tukaj ne izbiramo mi, tukaj je izbralo življenje. Imeti, o tem pa se lahko pogovarjamo in izbiramo. A le, če smo ostali na pravi poti. Le če smo še vedno pri sebi!

Avtor prispevka: dr. Milan Hosta

Več o pedagogiki playness: www.playness.si