Ste se kdaj vprašali, koliko vrst živali bi znali v tem trenutku prepoznati? Vprašanje, ki ga velikokrat zastavim svojim študentom na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Število prepoznanih vrst se pri veliki večini giblje krepko pod sto. Pri rastlinah, glivah, praživalih in bakterijah je poznavanje še veliko slabše. Na planetu Zemlja je trenutno znanstveno opisanih približno milijon vrst in pol, ocene števila vrst pa se gibljejo krepko prek deset milijonov. Zakaj tako slabo poznamo živi svet, ki mu kot vrsta Homo sapiens tudi sami pripadamo? Zakaj po drugi strani poznamo toliko imen športnikov ali hollywoodskih zvezdnikov, ki jih v življenju še nismo in jih verjetno nikoli ne bomo srečali? Izpostavljena vprašanja vsaj deloma povzemajo vzrok in posledico, zaradi katerih je treba danes poučevanju biotske pestrosti namenjati več pozornosti kot kadarkoli prej v zgodovini vzgoje in izobraževanja.

Priča smo globalnemu upadanju biotske pestrosti. Po poročilih o stanju ohranjenosti biotske pestrosti imajo najbolj negativen vpliv nanjo naslednje človekove dejavnosti: degradacija in drobljenje habitatov vrst, vnos invazivnih tujerodnih vrst, onesnaževanje, čezmerna izraba naravnih virov in podnebne spremembe. Zaradi vse večjega družbenega zavedanja pomena ohranjanja biotske pestrosti za obstoj človeštva je ta postala ena od prioritet Desetletja vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj 2005–2014 (UNESCO, 2005). Trenutni vrhunec prizadevanj za ohranjanje biotske pestrosti je odločitev Združenih narodov, da obdobje med letoma 2011 in 2020 razglasijo za desetletje biotske pestrosti, katerega glavni cilj je občutno zmanjšati izgube biotske pestrosti na globalni ravni (UNGA, 2011).

Namen članka je predstaviti pojem biotske pestrosti v šolskem kontekstu. V prispevku povzemam glavna spoznanja, ki sem jih že predstavil v različnih prispevkih (Torkar 2016a, 2016b, 2016c, 2017) in ki so vam lahko v pomoč pri nadaljnjem poglabljanju v tematiko.

Kaj je biotska pestrost?

Izraz biotska pestrost (angl. biodiversity) je leta 1988 prvi objavil E. O. Wilson v istoimenski knjigi Biodiversity. Biotska pestrost pomeni raznolikost življenja na Zemlji, ki se zaradi ekoloških in evolucijskih procesov ves čas spreminja in prilagaja. Biotsko pestrost poenostavljeno opredeljujemo kot genetsko, vrstno in ekosistemsko pestrost; tako je opredeljena tudi v Konvenciji o biološki raznovrstnosti in v Zakonu o ohranjanju narave. V nadaljevanju podrobneje pojasnjujem posamezne ravni biotske pestrosti (Torkar 2016a).

Pestrost znotraj vrste

Raven genoma pomeni celoten genski material posameznega organizma. Raven nad tem je raven osebka (vsak primerek določene vrste, ki ima edinstvene sposobnosti, pogojene z dedno zasnovo in okoljem). Najvišja raven vrstne pestrosti je raven populacije in podvrst. Populacijo sestavlja celotna skupina organizmov določene vrste, ki živi na geografsko opredeljenem prostoru v točno določenem času.

Pestrost med vrstami

Definiranje vrste ni preprosto. V najboljšem primeru vrsto definiramo kot skupino organizmov, ki se lahko med seboj razmnožujejo in imajo plodne potomce ter so reproduktivno izolirani od drugih vrst. Pestrost med vrstami definiramo kot vrstno bogastvo in vrstno pestrost. Vrstno bogastvo pomeni število različnih vrst v združbi. Vrstna pestrost pa je vrstno bogastvo ob upoštevanju številnosti (abundance) posamezne vrste (t. i. enakomerne zastopanosti vrst) v združbi.

Pestrost ekosistemov

Pestrost ekosistemov se izraža na ravni združb, ekosistemov in biomov. Raven združbe pomeni sestav vseh interakcij populacij vrst, ki zasedajo določen prostor v točno določenem času. Raven ekosistema pomeni sistem medsebojno povezanih elementov, ki ga tvorijo interakcije med združbo in neživim okoljem. Raven bioma pa je združba značilnih vrst favne in flore določene geografske regije v klimaksnem stanju.

Krajinska pestrost

Predvsem v zadnjih dveh desetletjih se pojavljajo pogledi, da je treba za učinkovito ohranjanje biotske pestrosti upoštevati tudi krajinsko raven biotske pestrosti. Vsi organizmi smo vezani na življenjsko okolje, ki ga bolj ali manj sooblikujemo in spreminjamo. Človek je v številnih okoljih zelo vpliven dejavnik oziroma ključna vrsta. Leta 2000 je bila v Firencah v Italiji sprejeta Evropska konvencija o krajini, ki jo je leta 2003 ratificirala tudi Slovenija in s tem prevzela njene cilje glede varstva, upravljanja in načrtovanja krajin ter ozaveščanja javnosti o pomenu krajin. Temeljna značilnost slovenskih krajin je velika pestrost in raznolikost krajinskih vzorcev. Zakon o ohranjanju narave (2004) v 35. členu krajino obravnava kot element biotske pestrosti.

Poučevanje o biotski pestrosti

Slovenski učenci in dijaki se s pojmom biotska pestrost podrobneje seznanijo v sedmem razredu osnovne šole pri predmetu naravoslovje in ga nadgradijo v devetem razredu pri predmetu biologija. Dijaki se s področjem biotske pestrosti sistematično srečajo v gimnazijskih programih pri predmetu biologija. V nižjem poklicnem, poklicnem in strokovnem izobraževanju pa dijaki tematike večinoma ne obravnavajo, izjema so nekateri strokovni programi, kot je Naravovarstveni tehnik. V učnih načrtih je opaziti nedoslednosti v poimenovanju, uporabljajo se namreč izrazi biodiverziteta, biotska pestrost in biološka raznovrstnost, zato bi bilo to ob prenovi učnih načrtov smiselno uskladiti (Torkar 2016b).

Raziskovalci ugotavljamo, da je biotska pestrost abstrakten in kompleksen pojem, ki ga zaradi njegove zahtevnosti tudi učitelji slabo razumejo in ga običajno obravnavajo samo na ravni vrstne pestrosti. Pogoj za učenčevo razumevanje biotske pestrosti in njenega ohranjanja v polnem pomenu in obsegu je kakovostno interdisciplinarno znanje. Potrebno je namreč predznanje iz ekologije, genetike, evolucije, sistematike, geografije ter drugih naravoslovnih in družboslovnih ved.

Konstruiranje znanja in razumevanja pojma biotska pestrost mora imeti svoje temelje že v zgodnjem poučevanju naravoslovja, začenši z neposrednimi izkušnjami z biotsko pestrostjo (npr. obiskovanje naravnih ekosistemov, opazovanje živali in rastlin v naravi). Čeprav vsi radi poudarjamo pomen neposrednih izkušenj v naravi, se v številnih evropskih državah in tudi drugod trend upadanja aktivnosti v naravi med otroki in mladostniki nadaljuje, zato velja še enkrat več poudariti vlogo neposrednih izkušenj v naravi, predvsem v času odraščanja.

Raziskovalci izpostavljajo tudi pomen povezovanja šole z njeno okolico, s čimer mladim omogočimo večjo vključenost in dejavnost v lokalnem okolju ter priložnosti za avtentično učenje o skupnosti in skrb za njeno dobrobit. Poudarjajo tudi, da naj učenje v lokalnem okolju obsega tako vključevanje lokalnih strokovnjakov v vzgojno-izobraževalni proces (npr. starši učencev, katerih strokovno znanje lahko obogati pouk) kot tudi pouk z raziskovanjem neposredno v lokalnem naravnem okolju. K temu bi dodal še pomen različnih organizacij (npr. naravovarstvene organizacije), ki lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomembno prispevajo k dvigu kakovosti pouka o biotski pestrosti.

V predšolskem obdobju ter v prvem in drugem triletju osnovne šole je predvsem pomembno, da se posvetimo biotski pestrosti na ravni vrst in njihovih habitatov. Na žalost se učni načrti v devetletni osnovni šoli manj posvečajo poglobljenemu izkustvenemu spoznavanju tipičnih predstavnikov ekosistemov in sistematskih skupin kot v nekdanji osemletni osnovni šoli. Pomembno je, da učenci že zgodaj spoznajo lokalna naravna okolja in primere tam živečih (zavarovanih in ogroženih) vrst (npr. človeška ribica v kraških jamah, bukov kozliček v bukovem gozdu, močvirski tulipan na Ljubljanskem barju). Naravovarstvena stroka se je v zadnjih petnajstih letih zelo dejavno vključila v proces naravovarstvenega ozaveščanja (predvsem zaradi evropskih finančnih mehanizmov, kot je LIFE); nastale so številne poljudnoznanstvene publikacije, ki jih lahko učitelji izkoristimo za poučevanje o biotski pestrosti. Učenci naj ne začnejo obravnavati problematike na primerih iz oddaljenih, eksotičnih ekosistemov, kot sta ohranjanje polarnih medvedov ali tropskega deževnega gozda, saj teh problematik, predvsem družbenega konteksta, ne morejo zadostno razumeti. Taki primeri poučevanja o ohranjanju biotske pestrosti navadno delujejo kot moraliziranje in učence dolgoročno puščajo ravnodušne.

Ekosistemska in genetska raven biotske pestrosti sta zahtevnejši za razumevanje, zato ju obravnavamo pozneje, ko učenci osvojijo osnove ekologije in genetike pri pouku biologije ter imajo že veliko neposrednih izkušenj z lokalnimi ekosistemi, kot so gozd, jezero in travnik. Pri pouku biologije v tretjem triletju osnovne šole in v srednjih šolah so učenci, razvojno gledano, dovolj dojemljivi za abstraktnejše razlage, ki vključujejo tudi obravnave na molekularni ravni, zato takrat uvedemo gensko pestrost. V tem obdobju se učenci tudi že bolje seznanijo z drugimi državami in celinami (geografija), kar jim olajša razumevanje globalnih naravovarstvenih problematik, kot sta na primer trgovanje z ogroženimi vrstami rastlin in živali (konvencija CITES) ali problematika invazivnih vrst.

V sklepu bi se želel vrniti k izhodiščnemu vprašanju o posameznikovem poznavanju vrst, ki je na neki način tudi odraz antropocentričnega položaja, ki ga ta zavzema v odnosu do narave. Ohranjanje biotske pestrosti se začne s poznavanjem vrst, s katerimi si delimo planet. Z biotsko pestrostjo in njenim ohranjanjem so namreč povezane različne ekološke, ekonomske, etične, duhovne in kulturne vrednote. Raznovrstnost vrednot, ki jih pripisujemo biotski pestrosti, je hkrati kazalnik pomembnosti in kontroverznosti pojma ter pomeni velik izziv tako v naravovarstveni kot v pedagoški stroki.

 

Avtor prispevka: izr. prof. dr. Gregor Torkar

 

Viri:

  • Torkar, G. (2016a). Biotska pestrost v šoli : kje, kdaj in kako jo poučevati? = Biodiversity in school : where, when and how to teach it? V: OREL, Mojca (ur.). Sodobni pristopi poučevanja prihajajočih generacij. Polhov Gradec: Eduvision, 126–134.
  • Torkar, G. (2016b). Nekatera pomembna izhodišča za poučevanje biotske pestrosti v šoli. Naravoslovna solnica, 20 (3), 23–26.
  • Torkar, G. (2016c). Secondary school studentsʼ environmental concerns and attitudes toward forest ecosystem services: implications for biodiversity education. International Journal of Environmental and Science Education, 11 (18), 11019–11031.
  • Torkar, G. (2017). Biodiversity and digital technologies in school. V: KRNEL, Dušan (ur.). TEALEAF : academic book : (Erasmus + Project 2014-FR01-KA201-008559). Ljubljana: University of Ljubljana, Faculty of Education, 13–24.
  • UNESCO (United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization), (2005). UN decade of education for sustainable development 2005–2014: The DESD at a glance. Paris: UNESCO.
  • UNGA – The United Nations General Assembly (2011). The United Nations Decade on Biodiversity. Resolution 65/161. Pridobljeno s https://www.cbd.int/2011-2020/.
  • Wilson, E. O. (1988). Biodiversity. Washington, DC: National Academic Press.
  • Zakon o ohranjanju narave – ZON (1999). Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B in 46/14. Pridobljeno s http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1600.