Moderni ljudje imajo možgane, ki so več kot trikrat večji kot pri naših najbližjih živečih sorodnikih šimpanzih in bonobosih. Znanstveniki se ne strinjajo glede tega, kje in kdaj naj bi prišlo do dramatičnega povečanja, a nove analize 94 fosilov homininov kažejo, da se je povprečna velikost možganov postopoma in dosledno povečevala zadnje tri milijone let.

Ta trend naj bi bil posledica razvoja večjih možganov znotraj populacij posameznih vrst, a so vlogo igrale tudi nove vrste z večjimi možgani in izumrtje vrst z manjšimi možgani. Zgodnji hominini so imeli možgane velike kot šimpanzi, zdaj pa so možgani drastično večji, zato je pomembno razumeti, kako smo prišli do te stopnje. Velikost možganov je namreč ena izmed najočitnejših značilnosti, ki nas dela ljudi. Povezana je namreč s kompleksnostjo kulture, jezikom, izdelovanjem orodij in mnogo drugimi stvarmi, zaradi katerih smo edinstveni.

Čeprav je bilo splošno sprejeto mnenje, da so se naši možgani razvijali postopoma in da se je enako postopno razvijala tudi inteligenca naših prednikov, je realnost veliko bolj kompleksna, saj ni neposredne povezave med velikostjo možganov in vedenjem.

V omenjeni raziskavi so raziskovalci primerjali podatke o prostornini lobanj 94 fosilnih vzorcev 13 različnih vrst začenši z vzorci najzgodnejših nedvomno človeških prednikov, avstralopitekov izpred 3,2 milijona let, do predmodernih vrst, vključujoč Homo erectus izpred 500.000 let, ko je velikost možganov sovpadla z velikostjo možganov sodobnih ljudi.

Raziskovalci so po preštevanju vrst na ravni kladerov ali skupin, ki so izhajale iz skupnega prednika, ugotovili, da se je povprečna velikost možganov postopoma povečevala v obdobju treh milijonov let. Ob natančnejšem pregledu so ugotovili, da so to povečevanje spodbujali trije različni dejavniki. Primarno evolucija večjih možganov znotraj posameznih populacij določene vrste, a tudi prihod novih vrst z večjimi možgani in izumiranje vrst z manjšimi možgani. Raziskovalci so prav tako ugotovili, da je bila hitrost evolucije velikosti možganov znotraj linij homininov mnogo počasnejša kot danes (čeprav je vprašanje, zakaj takšna diskrepanca, še vedno odprto).

Študija prvič kvantificira, kje in koliko vsi omenjeni dejavniki prispevajo k vzorcu na ravni kladerov. Ta proces bi lahko primerjali tudi z delom nogometnega trenerja, ki želi večje in močnejše igralce. Prvi način bi bil, da igralce pošlje trenirat z utežmi. A prav tako bi hkrati lahko tudi rekrutiral nove, večje igralce in iz ekipe izključil šibkejše. Prav takšen proces se kaže pri velikosti možganov. Dominanten proces poteka podobno, kot da bi igralci šli trenirat z utežmi, zaradi česar razvijajo večje možgane znotraj populacije. Hkrati pa naj bi potekala še dva procesa, in sicer prihod hčerinskih vrst z večjimi možgani in izumiranje oziroma odstranjevanje »manjših igralcev«.

Prevod in priredba: uredništvo Rokusove centrifuge

Vir: University of Chicago (avtor Matthew Wood)