Vsi bi se strinjali, da je poučevanje zahtevno, kajti učiteljeva naloga je, da na poti do doseganja ciljev učnega načrta vodi učence, ki so med seboj praviloma precej različni. Imajo različne sposobnosti in interese, razlikujejo se po predznanju in izkušnjah, mogoče jih vodijo drugačne vrednote in pričakovanja, domače okolje jih podpira ali tudi ne. Kje naj torej učitelj išče skupne točke? Kako naj organizira pouk, da bo k učenju pritegnil čim več učencev? Po odgovore se odpravimo kar na mesto dogajanja. Sprehodimo se po hodnikih šole in poglejmo v učilnice. Kaj opazimo? Učence, ki mirno sedijo v ravnih vrstah in so tiho zatopljeni v svoje delo? Učence, ki zbrano poslušajo učitelja, ko pred tablo podaja učno snov? Ne, to ni romantična vinjeta iz šolskega muzeja.

Vsekakor sta obe predstavi tudi del današnje šole, le trajanje posamezne dejavnosti je običajno krajše, kot je bilo v preteklosti. Danes življenje preplavlja hudournik dražljajev in hitra dinamika opredeljuje tudi učni proces. Učitelji se vsakodnevno srečujejo z izzivi, kako pritegniti učenčevo pozornost in jo nato vzdrževati, kako spodbuditi učečega, naj vztraja, ko je treba vložiti več truda. Motiviranje učenca, da bo po storjeni napaki znova poskusil doseči cilj, je pogosto prava pedagoška preizkušnja. Dejstvo, da je otrok v izobraževalni ustanovi prisoten, nikakor ne prinaša zagotovila, da bo znanje tudi usvojil. Ključno je, da se učeči vključi in ob podajanju vsebine sodeluje tako z učiteljem in sošolci. Tudi dinamika vključevanja se razlikuje od učenca do učenca in je odvisna od številnih spremenljivk. Schlechty (v West-Burnham in Harris, 2016) je vključevanje učencev pri pouku razdelil na pet ravni.

Pristno sodelovanje

Učenci, ki pristno sodelujejo, se poglobijo v vsebino, ker jih ta zanima. Seveda je idealno, da ste učitelj matematike in imajo tudi vaši učenci radi svet algebre, geometrije in aritmetike. V praksi pa ste zadovoljni, če imate v razredu vsaj nekaj matematičnih gorečnežev. Scenarij šolskega leta je v vaših rokah! Z diferenciranjem pouka, ponujanjem ustrezno zahtevnih izzivov bodo učenci navdušenje do konca šolskega leta ohranili in celo okrepili. Z omogočanjem aktivne vloge boste zavzetost učencev in njihovo veselje do reševanja matematičnih problemov zagotovo prenesli tudi na mnogo njihovih sošolcev. Tudi njim posvečajte pozornost. Organizirajte sodelovalno učenje. Pri delu v skupinah omogočite napredovanje k reševanju naslednjega problema šele, ko vsi člani skupine problem razumejo, ga znajo rešiti in ga rešijo pravilno.

Kako pa bi k učenju matematike pritegnili tiste učence, ki se navdušujejo nad športom, na primer nad nogometom? V besedilnih nalogah lahko Nejca zamenjate s katerim izmed znanih nogometašev. Ali pa učence nagovorite, naj besedilne naloge v delovnem zvezku preuredijo tako, da bodo odsevale nogometno tematiko.

Če ste učitelj slovenščine, učencem ponudite možnost, da za domače branje izberejo eno izmed biografij nogometašev.

Kampanja proti rasizmu, ki jo podpira Združenje evropskih nogometnih zvez, je izvrstna iztočnica pri pouku domovinske in državljanske kulture in etike.

Ključno je, da učitelj prepozna učenčeva interesna področja ter z vključevanjem posameznih elementov med vsebine učnega načrta krepi učenčevo zavzetost.

Obredna ubogljivost

O obredni ubogljivosti govorimo, ko učenec ne prepozna pomena učenja in zanj ni notranje zavzet, a se vključuje zaradi koristi, ki mu jih to prinaša drugje. Mogoče so mu starši za določeno oceno obljubili nagrado, darilo, ki si ga zelo želi. Učenec morebiti potrebuje visoko oceno, ki mu bo omogočila vpis na izbrano srednjo šolo. Učenec bo sicer sodeloval, a v njem ne bomo prepoznali iskrene zavzetosti, bo pa vestno sledil navodilom in izpolnjeval obveznosti. S pravimi povratnimi informacijami lahko učitelj učenca pospremi tudi na raven pristnega sodelovanja. Realna pohvala ima veliko moč. Če je učenec seznanjen s kriteriji kakovostnega izdelka, lahko sam ovrednoti in ubesedi svoj dosežek. Naj izdelek predstavi sošolcem ali celo učencem drugega oddelka. Spodbuden učitelj bo ustvarjal priložnosti, ki bodo učenca vodile k intenzivnejši interakciji z učno vsebino in posledično h kakovostnejšemu znanju.

Pasivna ubogljivost

Zgodi se, da učenec pri posameznem predmetu sodeluje zgolj z namenom izogniti se negativnim posledicam. Vključuje se na primer zato, ker se ne želi z nalogami ukvarjati še popoldne ali se udeležiti dopolnilnega pouka. Po koncu učne ure noče ostati v učilnici, odmor bi raje preživel na hodniku z vrstniki. Nikakor ne želi, da učitelj v e-dnevnik vpiše neugoden komentar, ki ga bodo starši prebrali, še preden se družina sreča doma. Seveda lahko učitelj pričakuje, da bo naloga narejena z najmanjšim mogočim vložkom, saj so učenčeve prioritete povsem drugje. Pa vendar, zaporedje dejavnosti med učno uro lahko načrtujete taktično. Zadnja aktivnost naj bo taka, da bodo učenci želeli pri njej sodelovati. Pogoj za vključitev pa bo kakovostno opravljena naloga, ki je učencem manj ljuba. Kdor jo bo končal prej in dovolj skrbno, bo imel več časa za sodelovanje pri zadnji, atraktivnejši dejavnosti.

Umik

Zgodi se, da kateri izmed učencev postane neviden. Pri dejavnosti ne sodeluje, a tudi ne moti. Povsem normalno je, da vas to skrbi. Vaš profesionalni glas vam narekuje, da morate vključiti vse učence. A pomislite: učenec je prisoten, opazuje dogajanje, sliši pogovore, ima dostop do učnih gradiv. Mogoče se boji neuspeha, se težko vključuje v skupino, premleva neki pretekli dogodek. Pomembno je, da učenca spoznate in ugotovite vzrok njegovega umika kot tudi, kaj ga motivira. Mogoče težave ne boste mogli rešiti sami in boste potrebovali pomoč drugih delavcev na šoli.

Uporništvo

Nasprotovanje je še posebej značilno za najstnike, a ne prizanese v nobenem obdobju otrokovega razvoja. Izvrstno boste načrtovali učno uro, pa se bo pojavil posameznik ali oblikovala skupinica, ki bo vse zastavljeno rušila. Če boste premišljeno ukrepali, imate možnost uspeha, nikar pa ne dovolite, da uporniki prevzamejo vodenje vaših učnih ur. Omogočite jim aktivno vključevanje. Zagotovo imajo močno interesno področje (poleg upiranja) in znanje, ki bi ga lahko delili s sošolci ter soustvarili posamezne etape pouka. Če veliko časa preživijo na mobilnih napravah, naj poiščejo aplikacije, ki podpirajo učenje vašega predmeta. Preizkusijo naj jih v praksi ter o ugotovitvah poročajo v razredu ali pripravijo del utrjevanja. Če bodo uspešni, jih postavite pred nov izziv: naj podobno izvedejo tudi v paralelki.

Ne glede na to, na kateri ravni sodelovanja je trenutno posamezen učenec, mora biti učiteljev cilj, da bo vse več učencev doseglo prvo raven in pristno sodelovalo. Ne bo vedno lahko, a to sprejmite kot profesionalni izziv.

Strinjamo se lahko, da je rdeča nit, ki povezuje šolske dneve, dinamičnost. Učenci so v vseh pogledih zelo različni. Od šole in učitelja pa je odvisno, kakšno stališče do raznolikosti bo zavzeto. Če bo pestrost prepoznana kot priložnost in vir in bo učitelj proces učenja osredotočil na učenca, krepil tako individualnost posameznika kot povezanost skupine, bo njegovo delo sicer terjalo ogromno truda, a bo bolj verjetno nagrajeno s kakovostnimi dosežki in dobrimi odnosi. Žal uspeha ne moremo z gotovostjo napovedati, saj proces učenja vključuje določena tveganja (Biesta v Čačinovič Vogrinčič, 2008), na primer da se učeči ne bo naučil nečesa, kar si želi, kar bi se moral, da se bo naučil nečesa, kar ga ne zanima in česar ne bo potreboval ali celo ne želi (na primer kaj o sebi).

Opozoriti velja tudi na presenetljiv vidik, ki ga omenja Bourdieu (ibid.), in sicer da je vsaka pedagoška akcija hkrati tudi simbolno nasilje, kajti učenje pomeni usvajanje nečesa zunanjega. Poleg usvajanja znanja učenje zadeva tudi učenčevo subjektivnost, njegovo odpiranje in vstopanje v svet. Učenje učenca spreminja osebnostno in v odnosu do drugih.

Obe perspektivi učitelju nalagata težko breme odgovornosti vodenja učnega procesa tako, da bo učenca podprl osebnostno in vzgojno ter sledil tudi ciljem učnega načrta. Rešitev ponujajo učne strategije, ki omogočajo učencu aktivno vključevanje. Slavin (v Dumont idr., 2013) tako trdi, da strukturirano timsko učenje podpira učni napredek in individualno odgovornost, neformalne oblike skupinskega učenja pa socialno dinamiko.

Vse več je dokazov, da je za učinkovito učenje ključna aktivna udeležba učencev pri sprejemanju pomembnih odločitev o njihovem učenju (West-Burnham in Harris, 2016), pri tem pa jih morajo podpirati in usmerjati učitelji. Ti morajo biti osebnostno zreli in morajo skrbeti za lasten, kakovosten profesionalni razvoj, saj bodo le tako lahko kos zahtevni nalogi in vzor generacijam prihodnosti.

Avtorica prispevka: Janja Zupančič

 

Viri:

  • Čačinovič Vogrinčič, G. 2008. »Soustvarjanje v šoli: učenje kot pogovor.« Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.
  • Slavin, R. E. 2013. »Sodelovalno učenje: kaj naredi skupinsko delo uspešno?« V O naravi učenja, ur. H.  Dumont, D. Istance in F. Benavides. 147–162. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  • West-Burnham, J. in D. Harris. 2016. »Komunikacija – ključ do uspeha.« Rokus Klett, Ljubljana.