Dandanes se praktično vsakodnevno srečujemo z različnimi mejami. Te so prisotne v naših življenjih, pa naj se tega zavedamo ali ne. Velikokrat ob besedi »meja« pomislimo zgolj na politične meje med posameznimi državami, posebej na takšne, kjer je potrebno ob prečkanju pokazati osebni dokument. Malokrat oziroma skoraj nikoli pa ne pomislimo, da se v svojem vsakodnevnem življenju ne srečujemo samo s tako imenovanimi političnimi mejami, ki jih lahko fizično vidimo, pač pa tudi z miselnimi mejami, ki so globoko vsidrane v nas same. Smo se že kdaj vprašali, ali morda obstajajo tudi druge meje, kot so na primer kulturne, lingvistične, verske, starostne, spolne …? Da jih prečkamo, ne potrebujemo identifikacijskega dokumenta, pač pa zavedanje in razmišljanje. Zato lahko rečemo, da so navadno veliko težje premostljive kot tiste, ki so fizične in jih lahko dejansko fizično prestopimo. Mentalne meje, ki so globoko v nas, so stvar nas samih – razvili smo jih tekom življenja, odraščanja, vzgoje, izobraževanja. Pa se znamo z njimi spopasti? Se jih zavedamo? Ali morda o njih razmišljajo naši učenci in dijaki v šolah?

 

Predlog za delo v razredu:

  1. Na začetku učitelj pozove učence, naj na bel A4-list narišejo ali napišejo asociacije na besedo »meja«. Pričakujemo, da bo največ učencev besedo povezalo z državno, politično mejo.
  2. V nadaljevanju učitelj pozove učence, naj razmislijo, ali se sami v vsakdanjem življenju srečujejo tudi s kakšnimi mejami. Ta nagovor pri učencu vzpodbudi razmišljanje v smer obstoja tudi drugih meja – kulturnih, jezikovnih, verskih …
  3. Razred v sklopu dejavnosti Pro et contra razmišlja in razpravlja o trditvah:
    1. Meje predstavljajo nadzor.
    2. Meje predstavljajo priložnost.
    3. Meje varujejo.
    4. Meje ločujejo.
    5. Meje združujejo.
    6. Državne meje so potrebne, ker varujejo mojo nacionalno identiteto.

Pri dejavnosti morajo učenci nujno navajati primere, ki podkrepijo njihovo stališče do trditve.

 

Avtorica prispevka: Mojca Ilc Klun