Gospa Martina Hiti je specialna pedagoginja na Osnovni šoli Rakek; v zadnjih letih se je dodobra poglobila v problematiko učencev s skotopičnim sindromom. Opravila je strokovno izobraževanje in usposabljanje pri strokovnjaku za skotopični sindrom Alanu Pennu, direktorju klinike Irlen v Londonu, nato pa si je s praktično izvedbo testiranj prislužila mednarodno veljaven certifikat, ki ji dovoljuje izvajanje osnovne stopnje testiranj za skotopični sindrom, v svetu znan kot sindrom Irlen. Sodeluje tudi s strokovnjaki Inštituta za skotopični sindrom, ki je pri nas pristojen za to področje. (Več o skotopičnem sindromu preberite v članku Skotopični sindrom Polone Kelave).

Gospa Martina Hiti se ob svojem vsakdanjem delu srečuje z otroki s skotopičnim sindromom, opravlja testiranje za prisotnost sindroma, izobražuje učitelje in tudi uvaja ukrepe, ki učencem bistveno olajšajo težave – te niso povezane le z učnim uspehom, pač pa tudi s počutjem in v številnih primerih tudi z vedenjem.

 

Na osnovni šoli se med drugim ukvarjate s testiranjem otrok za skotopični sindrom. Kako vnaprej veste, koga testirati?

Prvi in najvidnejši kazalnik skotopičnega sindroma je preobčutljivost za svetlobo. Učenci, ki imajo skotopični sindrom, se mrščijo ali pa si z roko delajo senco pred očmi. Zanje je moteča predvsem fluorescentna svetloba luči, kakršne imamo običajno v šolah. Poleg preobčutljivosti za svetlobo se pojavljajo tudi težave pri zaznavanju globine in težave pri šolskih spretnostih, kot so branje, pisanje in prepisovanje s table. V besedilu lahko vidijo t. i. reke, imajo občutek, da se črke vrtijo, premikajo, celo da besede padajo z lista. Ob tem so lahko prisotni glavoboli, slabost ali neobičajna utrujenost.

irlen-ripple-full

Vse to so lahko kazalci skotopičnega sindroma. Ni pa povsem nujno, da gre za ta sindrom. V primerih, ki jih obravnavam, so starši največkrat že poskušali najti vzrok otrokovih težav, vendar ga niso odkrili.

Ko učenec omeni kateregakoli izmed omenjenih simptomov, ne glede na to, ali je bil že testiran za disleksijo in težave z vidom, staršem predlagam, naj z otrokom rešijo vprašalnik za samotestiranje, ki je osnova za nadaljnje testiranje. Vprašalnik je dolg in podroben (najdete ga tukaj). Če odgovori pokažejo, da obstaja sum na skotopični sindrom, se dogovorimo za podrobnejše testiranje, ki pove, ali je skotopični sindrom zares prisoten in v kolikšni meri. Vprašalnik ima nekaj sklopov, in če otrok pritrdilno odgovori na vsaj tri vprašanja v vsaj enem od sklopov, ga je smiselno testirati naprej, sicer pa iskati vzrok težav drugje.

 

Torej, najprej imamo vprašalnik, ki ga lahko vsak od staršev reši s svojim otrokom ali učitelj s svojim učencem, še brez pomoči strokovnjaka za skotopični sindrom. Nato pa je glede na rezultate smiselno opraviti nadaljnje testiranje. Tako?

Da, točno tako. Najprej je treba izpolniti vprašalnik za samotestiranje, kar učenec opravi skupaj z odraslo osebo, praviloma seveda s starši. Ti se nato dogovorijo s presojevalcem za testiranje. Če testiranje potrdi skotopični sindrom, takoj poskušamo najti prvo rešitev – barvno folijo v ustreznem odtenku, s katero bo učenec lahko pokrival besedilo pri branju. Veliko težav rešimo že s tem preprostim ukrepom. Testiranje traja od 1,5 do 2,5 ure, odvisno od učenca, njegove pozornosti, stopnje težav, kako zna razložiti, kaj se mu dogaja … Testiranje lahko tudi izvedemo tudi v več delih.

 

In kaj se zgodi po testiranju, kakšna je pot naprej? Omenili ste folijo, ki lahko reši veliko težav – najbrž pa ne vseh?

Včasih že s folijo rešimo vse težave, če gre le za težave pri branju in otrok nima še drugih težav, npr. z disleksijo ali vidom, pa tudi ko gre za blažjo obliko sindroma. S testiranjem določimo oziroma učenec po metodi irlen izbere zase najustreznejši odtenek barvne folije. Če imam folijo na zalogi, jo lahko tudi takoj dobi. V nasprotnem primeru dam staršem ustrezne informacije, kje jo lahko kupijo (na Inštitutu za skotopični sindrom v Ljubljani). Nikakor folij ni priporočljivo kupovati prek spleta, tudi če bi kupili originalne folije, razvite posebej za reševanje težav otrok s skotopičnim sindromom. Najprej je namreč s testiranjem treba ugotoviti, kateri odtenek je za posameznika ustrezen, možnih pa je več tisoč odtenkov. Med učinkom točnega in približnega odtenka na tekočnost branja, koncentracijo in napor je lahko zelo velika razlika.

Če skotopični sindrom vpliva ne le na branje, ampak tudi na pisanje, vedenje in nasploh na življenje v šoli ali zunaj nje, folija ne more rešiti vseh težav. Če ima otrok zaradi sindroma glavobole, slabosti, preobčutljivost za svetlobo, je manj uspešen pri športu in tako dalje, v nadaljevanju priporočamo testiranje za barvne filtre, katerega rezultat je priporočilo, naj otrok nosi posebna barvna očala. Taka očala otrok nosi ves čas, ne le pri šolskem delu. Testiranje za barvna očala opravljajo v Sloveniji samo na Inštitutu za skotopični sindrom v Ljubljani.

shutterstock_57670516_članek 2
Vir: Shutterstock

Torej folija, po potrebi očala – in problem je povsem rešen?

S folijami rešimo precej težav, ki jih povzroča skotopični sindrom, z očali pa praviloma vse težave, ki jih povzroča omenjeni sindrom. Če nekatere težave še ostajajo, je potrebno poiskati vzrok drugje. Kadar uporabljamo folijo in barvni papir, je potrebno uvesti tudi dodatne prilagoditve, česar ni potrebno storiti, v kolikor učenec uporablja očala. Delo v razredu prilagodimo tako, da učenec sedi obrnjen stran od okna, da sedi v osenčenem delu razreda, da ima projicirana slika ustrezno barvno podlago, da so učni listi in preizkusi znanja natisnjeni na papir v ustreznem barvnem odtenku in podobno. Ko ima posameznik enkrat očala, pa v več kot 90% primerih niso potrebne več dodatne prilagoditve in uporaba barvnih folij in papirja. Zavedati se moramo, da imamo v vsakem razredu 2–3 učence z različno izraženim skotopičnim sindromom in da jim lahko omenjene prilagoditve nevede pomagajo in omogočijo lažje sledenje pouku.

 

Nam lahko zaupate nekaj primerov, s katerimi ste se srečali in kjer so bile odkrite posebne indikacije skotopičnega sindroma?

2.2.jpg

V šoli z 280 učenci, kakršna je naša, smo v zadnjem letu in pol, odkar izvajam testiranja, odkrili med 3 in 5 učencev, pri katerih gre za zmerno do težjo izraženost skotopičnega sindroma. Ti so bili napoteni naprej na Inštitut za skotopični sindrom na testiranje za barvne filtre. Nekaj pa jih v šoli uporablja barvne folije. Običajno so simptomi enaki, kot sem jih že orisala, najzanimivejša pa je bila učenka, ki je z rokami delala ograjo okoli knjige. Na vprašanje, zakaj to počne, je odgovarjala, da s tem preprečuje, da bi črke padle z lista. To je bila dejanska slika, ki jo je videla med branjem. Bil je tudi učenec, ki je v besedilu med presledki videl obris slona, in to ga je tako motilo, da nikakor ni mogel začeti brati.

 

Kakšne spremembe pa opažate pri učencih, pri katerih je bil prepoznan skotopični sindrom, nato pa ste delo v šoli prilagodili njihovim potrebam, uvedli folije ali barvna očala?

Učenci so mirnejši, dlje časa vzdržujejo pozornost in bolje sledijo pouku ter kombinirajo več različnih miselnih procesov naenkrat. Izboljša se branje in izginejo t. i. moteči dejavniki v besedilu, kar jim omogoča boljše razumevanje. Možgani so manj obremenjeni in posledično so učenci manj utrujeni. Glavoboli in slabosti izginejo, skratka, vse je lažje.

 

Za konec: ali lahko z nami delite kakšno uspešno zgodbo učenca, pri katerem ste prepoznali skotopični sindrom?

Našo šolo je obiskovala učenka, katere težave so bile razlog za to, da sem se usposobila za presojevalko skotopičnega sindroma. Učenka je sicer imela odločbo o usmeritvi, usmerjena je bila kot otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, težave so nakazovale na disleksijo. Učenka kljub prilagoditvam, dodatni strokovni pomoči ter trudu in delu, ki ga je vložila sama, ni dosegala zadovoljivih rezultatov. Pogosto jo je bolela glava, pojavljale so se bolečine v trebuhu, slabosti, in zaradi zdravstvenih težav je bila veliko odsotna. Pogosto ni zmogla biti prisotna ves teden pouka. Ob petkih je bila skoraj vedno doma, včasih že v četrtek.

Iskala sem strategije, da bi ji pomagala, in tako naletela na skotopični sindrom. Kot koordinatorica Unesco šole sem bila povabljena na prvo predstavitev skotopičnega sindroma. Na OŠ Ledina je o njem govoril Alan Penn in že čez pol leta sem sedela na njegovem usposabljanju za presojevalce v Ljubljani. Za pridobitev certifikata sem morala testirati različne učence, lahko tudi odrasle osebe. Med njimi je bila seveda tudi zgoraj omenjena učenka. Ob uporabi folije ustreznega barvnega odtenka je učenka veliko bolje brala, med branjem ni bila več nemirna in nervozna, brala je sicer še z napakami, ki so značilne za disleksijo (zamenjava vidno podobnih črk, občasna maličenja …), vendar se je ob branju počutila bolje, glavoboli so bili minimalni … Vendar zame to še ni bilo dovolj. Skotopični sindrom je vplival na njeno življenje tudi zunaj šole. Napotila sem jo na testiranje za barvne leče k Alanu Pennu. Imel je kar precej težav, da ji je določil ustrezen barvni odtenek leč. Posvetovati se je moral celo s Helen Irlen, ki je odkrila ta sindrom. Na koncu se je izkazalo, da ima učenka dve »različni« očesi, zato je dobila očala z lečama različnih barv.

Naj na koncu povem, da se je dekletovo življenje korenito spremenilo, seveda na bolje. Bila je nasmejana, bolj komunikativna, glavobolov ni bilo več, prav tako ne slabosti. Starši so navajali, da domače naloge napiše hitreje, da jim ni več treba neprestano sedeti ob njej, da v roke z veseljem prime tudi knjigo.

Torej lahko rečemo, kar potrjuje še veliko podobnih primerov, da skotopični sindrom nikakor ni še ena potuha za učence, ampak možnost in priložnost, da jim s preprostim pripomočkom omogočimo boljše, lepše in uspešnejše življenje.

Več o Martini Hiti