UVOD

Skotopični sindrom, imenovan tudi sindrom Irlen, pomeni motnjo v vidnem zaznavanju, ki ima lahko posledice za branje (slednje je oteženo, zatikajoče se, čisto onemogočeno ali le zelo neprijetno) ali pa vpliva tudi bistveno širše (boleče, pekoče oči, glavoboli, vrtoglavice …). Pogosto ga zamenjujejo z disleksijo, saj lahko oba povzročata bralne težave, vendar se »dogajata« v različnih delih možganov.

Do skotopičnega sindroma pride zaradi specifičnega delovanja vizualnega dela možganov.

SKOTOPIČNI SINDROM OZ. SINDROM IRLEN

Možgani osebe s skotopičnim sindromom vizualne informacije zaznavajo drugače in težje kot osebe brez njega. Ko gledamo, oči možganom pošiljajo informacije prek vidnega živca, na podlagi teh informacij pa nam možgani prikažejo sliko tega, kar gledamo. Pri skotopičnem sindromu je v možganih sestavljanje slike oteženo, saj vse barve na svoji poti po vidnem živcu do vizualnega dela možganov niso enakovredno obravnavane (en odtenek npr. zamuja). To lahko povzroči, da vidimo nekaj drugega od tega, kar dejansko gledamo. Pri branju se to odraža tako, da se črke premikajo, se meglijo ipd. Skotopični sindrom pogosto povzroča tudi fizično neprijetnost (ki je pri vsakem posamezniku nekoliko drugačna). Možno je tudi oboje.

Skotopični sindrom še zdaleč ni povezan le z branjem, kar bomo razložili kasneje. Kljub temu pa ga je najlaže razložiti na primeru branja črnega besedila na beli podlagi.

Ko gledamo belo površino (predvsem črno besedilo na beli podlagi), bi se morale od bele podlage vse barve odbiti enakovredno, da bi nam jo pravilno prikazale. Ker pa ena barva zamuja in s tem »moti« sestavljanje bele barve, imajo možgani veliko dela, da nam sliko prikažejo takšno, kakršna je dejansko pred nami, in v prikazovanje prave slike vložijo več energije in dela, kot bi bilo to v takšni situaciji potrebno. Nekaterim osebam s skotopičnim sindromom možgani sliko prikažejo pravilno, vendar z znatnim dodatnim naporom. Takšni možgani so preveč obremenjeni in zato povzročajo »napake«. Tipične napake pri skotopičnem sindromu so različno premikanje črk, reke, megljenje, izstopanje črk iz podlage, …. ter vrtenje besedila, ki je prikazano na sliki spodaj. Dodatni napor, ki ga možgani v delo vložijo, pa pogosto povzroča boleče, pekoče, suhe oči, naprezanje v očeh, glavobol, vrtoglavico, slabost, nezmožnost daljše koncentracije, ali pa se preprosto močno skrajša čas, ko smo sploh sposobni brati.

telo.JPG


© Irlen Institute 2014, prevedla doc. dr. Polona Kelava

Irlen-effect1.jpg

 
© 1987 Perceptual Development Corp.

RAZISKAVE

Različne doslej opravljene raziskave so se ukvarjale z enim ali več vidiki vpliva uporabe barvnih folij Irlen ali barvnih očal Irlen na posamezne znake skotopičnega sindroma (občutljivost za svetlobo, težave pri branju, težave s pozornostjo in koncentracijo, napetost in utrujenost, glavoboli in migrene, popačenja na listu ali v okolici in težave z zaznavanjem globine).

Noble idr. (2004) so pokazali pozitivne učinke uporabe barvnih folij Irlen pri pouku, in sicer bistven napredek pri več različnih bralnih spretnostih. Whiting (1988) je objavil rezultate longitudinalne študije, ki je dokazala učinkovitost filtrov Irlen. Njegova študija je pokazala, da so tovrstni filtri pomembno pomagali pri utrujenosti, pomanjkanju samozavesti, težavah s črkovanjem, pisavo, preskakovanju vrstic, pri koncentraciji, razumevanju ipd.

Kljub dokazovanju vpliva individualno izbranih folij in očal pa je šele takrat, ko je bilo mogoče možgane slikati s funkcionalno magnetno resonanco, postalo jasno, kako obremenjeni so možgani osebe s skotopičnim sindromom. To sta dokazovala dva raziskovalca, Levine s svojo ekipo in Amen. Ugotovila sta, da filtri Irrlen pri večini oseb s skotopičnim sindromom omogočijo normalizacijo in kristalizacijo procesiranja vizualnih informacij (Levine idr., 1997) ter da pri osebah s skotopičnim sindromom, ki teh filtrov ne uporabljajo, pride do pomembnega povečanja aktivnosti v centru za procesiranje čustev in v centru za vizualno procesiranje, zmanjša pa se aktivnost v malih možganih, v predelu, ki pomaga usklajevati koordinacijo in nove informacije (Amen, 2004). To je ponudilo tudi razlago, zakaj lahko branje (prek preobremenjenih možganov) povzroča glavobole, vrtoglavice in druge fizične posledice, ki pomembno znižajo kakovost našega življenja.

možgani.JPG


© Irlen , prevedla doc. dr. Polona Kelava

Študija o skupini otrok, pri katerih je bila dokazana visoka stopnja težav pri branju, vendar je bil le pri nekaterih med njimi dokazan tudi skotopični sindrom (O’Connor idr., 1990), je posebej zanimiva. Pokazala je, da je izbrana barva posameznikom z ugotovljenim skotopičnim sindromom bistveno pomagala pri branju, otrokom, ki skotopičnega sindroma niso imeli ugotovljenega, pa ne. To seveda tudi pomeni, da z metodo Irlen osebam, ki skotopičnega sindroma nimajo (če imajo npr. le disleksijo), ne moremo pomagati.

V Sloveniji smo sistematično raziskovanje skotopičnega sindroma šele začeli. Kvalitativni del prve slovenske študije vpliva filtrov Irlen na simptome skotopičnega sindroma je pokazal pomemben vpliv uporabe filtrov na počutje, zmanjšanje glavobolov, večjo sproščenost in koncentracijo, umirjenost in odnose, kvantitativni pa je pokazal na izboljšanje (povprečno za 71,30 %) pri težavah oz. podpodročjih, po katerih sicer sprašuje vprašalnik za samotestiranje pred presojanjem glede skotopičnega sindroma, ki ga vprašane osebe izpolnijo pred prvim testiranjem in po določenem času nošenja filtrov Irlen (Kelava, 2018).

KAKO POMAGATI?

Pri skotopičnem sindromu pomagamo z individualno ugotovljenim odtenkom barvnih folij in z barvnimi očali Irlen.

Najprej je treba opraviti osnovno testiranje za ugotavljanje skotopičnega sindroma, ki pokaže, ali oseba skotopični sindrom ima, ali z barvo lahko pomagamo (pri branju) ter ali je stopnja izboljšanja z ugotovljeno barvo nizka, srednja ali visoka. Z barvnimi folijami, izbranimi po metodi Irlen, na primer besedilo umirimo, če se je prej »premikalo«, se neha megliti, če se je meglilo zaradi skotopičnega sindroma (ne dioptrije), branje postane udobnejše, prijetnejše, ne povzroča več fizičnega napora, utrujenosti, nestrpnosti, napetosti …

Prva stopnja testiranja se opravi pri katerem koli certificiranem presojevalcu za sindrom Irlen v Sloveniji, pogoj za prijavo na testiranje pa je izpolnjen vprašalnik.

VPRAŠALNIK

Na drugi stopnji testiranja (oz. pri testiranju za določitev barvnih filtrov Irrlen), ki jo svetujemo le pri ugotovljeni zmerni do težji obliki skotopičnega sindroma, določimo optimalno individualno barvo stekel/plastike za očala, ki omogoči nenaporno predelavo vizualnih informacij. Barvna očala imajo širše učinke kot le folije, saj filtrirajo vso svetlobo, ki obremenjuje možgane (za razliko od folij, ki spremenijo le valovno dolžino svetlobe, odbite od določene površine). Z barvo, določeno na drugi stopnji testiranja, v laboratoriju Irlen v Kaliforniji pripravijo filtre, ki se nosijo kot očala in pomagajo pri simptomih skotopičnega sindroma.

Drugo stopnjo testiranja opravljamo na Inštitutu za skotopični sindrom – Irlen kliniki v Ljubljani.

ZAKLJUČEK

Nekateri imajo skotopični sindrom vse življenje, ne da bi se tega zavedali. Povzroča lahko le manjše težave in na vsakdan ne vpliva bistveno. Pri zmerni do težji obliki skotopičnega sindroma pa lahko ta pomembno vpliva tako na branje kot na učenje in koncentracijo, povzroča pa tudi glavobole, vrtoglavico, slabost, utrujenost ipd. Več o tem si lahko preberete tudi v intervjuju s certificirano Irlen presojevalko Martino Hiti z naslovom: Skotopični sindrom? Še ena potuha za učence? Z metodo Irlen – barvnimi folijami ali barvnimi filtri (barvnimi očali) – lahko bistveno pomagamo zvišati kakovost življenja posameznika s skotopičnim sindromom, kar dokazujejo tudi slovenski primeri (Predavanje …, 2018).

Avtorica: doc. dr. Polona Kelava

SEZNAM LITERATURE IN VIROV

Amen, D. G. (2004). Light and the brain. Brain in the News Newsletter. (Raziskava je bila  opravljena pri University of California, Irvine School of Medicine, in je del internega gradiva Irlen Institute International Headquarters.)

Inštitut za skotopični sindrom. Irlen klinika Slovenija (2018). Spletna stran (www.irlenslovenia.com).

Irlen Institute International Headquarters (2018). Spletna stran (www.irlen.com).

Irlen, H. (1983). Successful treatment of learning disabilities. Paper presented at APA, August 1983.

Irlen, H. (1991/2005). Reading by the colors. Overcoming dyslexia and other reading disabilities through the Irlen method. Revised edition July 2005. New York: Penguin Group.

Irlen, H. (2010). The Irlen revolution. A guide to changing your perception and your life. New York: Square One Publishers.

Kelava, P. (2018). Skotopični oz. sindrom Irlen in učenje odraslih. V: N. Ličen in M. Mezgec (ur.): Sodobne paradigme raziskovanja izobraževanja in učenja odraslih: eseji v počastitev jubileja Ane Krajnc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 281–305.

Levine, J. D., Davis, J., Provencal, S., Edgar, J., in Orrison, W. (1997). A magnetoencephalogpaphic investigation of visual information processing in Irlen’s scotopic sensitivity syndrome. (Raziskava je bila opravljena pri The Center for Advanced Medical Technologies, The University of Utah School of Medicine, Salt Lake City, Utah, in Department od Psychology, University of New Mexico, Albuquerque, New Mexico, in je del internega gradiva Irlen Institute International Headquarters.)

Noble, J., Orton, M., Irlen, S., in Robinson, G. (2004). A controlled field study of the use of coloured overlays on reading achievement. Australian Journal of Learning Disabilities, Vol. 9, No. 2, str. 14–22.

O’Connor, P. D., Sofo, F., Kendall, L., in Olsen, G. (1990). Reading disabilities and effects of colored filters. Journal of Learning Disabilities, 10/23, str. 597–603.

Predavanje ob mednarodnem tednu zavedanja o skotopičnem sindromu z naslovom Kako pri bralnih in drugih težavah pomagajo barve (2018). Mestna knjižnica Ljubljana, Trubarjeva hiša literature, https://www.youtube.com/watch?v=Uar0k2CEntU.

Whiting, P. R. (1988). Improvements in reading and other skills using irlen coloured lenses. Australian Journal of Remedial Education, 1/20, str. 13–15.