Verjamem, da nas spremembe poživljajo. Običajno niso zaželene, vendar imamo ljudje moč, da se naravnamo tako, da se jih začnemo veseliti.

Zakaj sploh govorimo o spremembah v poučevanju? In kaj se je v šolah v resnici spremenilo?

  1. Spremenila se je vloga učitelja. Nekdaj mu je bilo spoštovanje zagotovljeno že samo s statusom učitelja – sedaj si mora to spoštovanje pridobiti sam. Še bolje – prislužiti si ga mora. Včasih kar vzeti.
  2. Spremenili so se otroci, učenci, dijaki. Nevroznanstveniki trdijo, da so spremembe vidne tudi na kognitivnem nivoju. Na nivoju zaznavanja. Spreminjajo se koncepti razmišljanja, dojemanja, učenja. In učitelj se jim mora prilagoditi in učence razumeti. Bolj ko jih pozna, bolj ko jih razume – boljši učitelj je.
  3. Spremenila se je – in še se spreminja – tehnologija. Vdira v naše življenje, nam ga narekuje, in postavljeni smo pred izziv, ali se bomo spremenili v njene sužnje ali pa se bomo dvignili nad to. Verjamem, da lahko samo z dvigom zavesti izkoristimo prednosti tehnologije. Dvig zavesti pomeni, da ne delujemo avtomatično, ampak krepimo zavedanje.

 

Tudi učitelj je pred izbiro – ali bo prednosti tehnologije uporabil in izkoristil ali pa jo bo zavračal. Pomembno je, da tehnologijo pozna, jo sprejme in se nato samostojno odloča in izbira, kdaj bo uporabil določeno metodo in koliko tehnologije bo spustil v razred glede na predmet in učence. Delovnih mest, kjer bi lahko tehnologijo, informacijske sisteme in spletne platforme ignorirali, ni več. Učitelji morajo biti računalniško pismeni, kar pomeni, da morajo razumeti nove tehnologije, družbene medije in druge aplikacije, ob katerih učenci preživljajo svoj prosti čas.

Kakšna bo šola prihodnosti, nihče zagotovo ne ve, vemo pa, da bo trg dela potreboval drugačna znanja in da bomo morali učitelji ta znanja posredovati na drugačen način.

Učitelj je pred izbiro, kdaj bo uporabil aktivne metode dela in vključil učence v učni proces ter kakšni bodo fokus, tempo in vsebina učne ure. Učitelj se bo odločil, kdaj bo v razredu uporabil nove tehnologije in v kolikšni meri – in kdaj ne.

Glede na to, kdo je v središču učnega procesa, ločimo:

  1. v učitelja obrnjeno učenje. To je za učence pasivno učenje. Učitelj je center dogajanja v razredu, zdi se, kot da učenci in učitelj tvorijo dve ločeni enoti. Učitelj na koncu formalno preverja znanje;
  2. v učenca obrnjeno učenje. Učitelj je pri tem načinu še vedno avtoriteta, vendar gre skozi igro učenja skupaj z učenci. Učitelj je bolj v vlogi moderatorja, tutorja, svetovalca. Znanje preverja tako formalno kot z neformalnimi oblikami preverjanja, kot so skupinsko delo, portfolio ali sodelovanje v razredu. Pomembno je, da je pri tem pristopu napredek učencev med učnim procesom neprestano merjen in da učenci o njem dobivajo sprotne povratne informacije.

 

Glede na to, koliko tehnologije učitelji uporabljajo pri učnem procesu, govorimo o:

  1. visoki stopnji vključenosti tehnologije v učni proces ali učno uro, kar pomeni, da pri učnem procesu (doma ali v šoli) uporabljamo tablice, računalnike ali pametne telefone. Uporaba interneta ponuja neskončno veliko možnosti za učenje in dostop do palete učnih materialov. Pri učenju lahko uporabljamo vsa Googlova orodja (od Google Maila za komunikacijo do Google Driva in koledarja za projektno delo), uporabljamo lahko 3D-igre za učenje ali platforme in družbena omrežja, ki so primerna za učenje;
  2. nizki stopnji vključenosti tehnologije v učno uro; ta je primerna, kadar je nujna fizična prisotnost in kadar je pomembna interakcija med učenci in učiteljem. Znane so raziskave, ki pravijo, da si tisto, kar zapišemo na list papirja, bolje zapomnimo kot tisto, kar natipkamo.

graf.png

Glede na stopnjo vključenosti učitelja in tehnologije lahko torej metode poučevanja razvrstimo v štiri kvadrante (vir: https://teach.com/what/teachers-know/teaching-methods/#studentcentered), in sicer:

  1. kvadrant: visoka vključenost tehnologije in v učitelja obrnjeno učenje

Ideja o obrnjenem učenju se je pojavila leta 2007, ko sta dva učitelja posnela svoja predavanja. Naslednje študijsko leto so si učenci posnetke ogledali doma in v šoli delali naloge. To metodo lahko glede na starost učencev prilagodimo tako, da posnamemo kratke video vsebine samo za določene teme ter nato opazujemo zanimanje otrok in uspešnost prenosa znanja.

  1. kvadrant: visoka vključenost tehnologije in v učenca obrnjeno učenje

Tukaj lahko omenimo učenje na podlagi poizvedbe (poizvedovalno učenje), personalizirano učenje in učenje z igrami.

Poizvedovalno učenje temelji na praktičnih projektih, ki učitelja postavijo v vlogo nekoga, ki daje navodila pri učnem procesu in ga podpira ter ni samo figura, ki posreduje znanje. Učitelj spodbuja neodvisnost učencev in sam raziskovalni proces. Lahko je model in prek demonstracije pokaže, kako pridobiti in razumeti snov. Učenci ga opazujejo in posnemajo ter se učijo zastavljati pravilna vprašanja. Učitelj spremlja njihov napredek. Običajno je, da se posamezni učenci ali skupine učencev ukvarjajo z različnimi temami. Na koncu poročajo, kaj so se naučili in kakšen je bil učni proces. Ugotovitve se lahko prikažejo v obliki doma posnetih video vsebin, prek spletne strani, ki se ustvari za ta namen, ali družbenih medijev. Pri tem načinu lahko uporabimo tehnologijo za samo raziskovanje prek spleta ali družbenih medijev. Prek spleta lahko tudi sodelujemo s skupinami iz drugih šol, okolij ali držav.

Personalizirano učenje pomeni, da učitelj sledi vsakemu učencu posebej in zanj naredi učni načrt, ki ustreza njegovim zanimanjem in veščinam. Ta način je primeren za programe, ki temeljijo na doseganju kompetenc. Tudi ocenjevanje je tukaj prilagojeno. Gre za izrazito obliko v učenca obrnjenega učenja. Personalizirana navodila lahko pripravimo prek spletnih lekcij ali programov, tako da mora učitelj znati uporabljati virtualne platforme.

Učenje z igrami pomeni za učitelja veliko načrtovanja in razmisleka, sploh če igro ustvarja sam. Na srečo obstaja že veliko 3D učnih iger, ki jih lahko uporabimo za učenje.

  1. kvadrant: nizka vključenost tehnologije in v učitelja obrnjeno učenje

V ta kvadrant sodita oblika neposrednega poučevanja in kinestetično učenje.

Neposredno učenje je tradicionalna metoda poučevanja, pri kateri slednje poteka v obliki predavanj, ki jih vodi učitelj. Učitelj daje navodila, določi fokus, pravila in pričakovanja. Učitelj je lahko pri neposrednem poučevanju v vlogi formalne avtoritete, strokovnjaka ali osebnega modela (demonstracija).

Kinestetično učenje pomeni, da je v razredu dovoljeno npr. premikanje ali pa da se učenje dogaja v naravi, na sprehodu. Vedno več je učencev, ki jim sedenje pri miru pomeni veliko težavo, omejitev za njihove potenciale.

  1. kvadrant: nizka vključenost tehnologije in v učenca obrnjeno učenje

V ta kvadrant lahko uvrstimo t. i. ekspedicijsko učenje in diferencirano učenje.

Ekspedicijsko učenje pomeni učenje skozi delo (»learning by doing«), prek pridobivanja praktičnih izkušenj. Učenci so interdisciplinarno vključeni v skupine in se običajno ukvarjajo s primeri iz okolja. To so lahko študije primera, delo na terenu, projektno delo, ekskurzije ipd.

Diferencirano učenje izhaja iz potrebe po prilagajanju navodil in učenja učencem s posebnimi potrebami, lahko pa to tehniko uporabimo tako, da se s tem prilagodimo različnim tipom učencev. Učitelji lahko diferencirajo na več načinov – od tega, kako je vsebina učencem podana, do tega, kakšne aktivnosti morajo ti izvesti.

Vsaka metoda ima prednosti in slabosti in dele vsake metode lahko kombiniramo z ostalimi. Pomembno je, da učitelji poznamo vse možnosti in da smo večni raziskovalci. Ključni kompetenci v prihodnosti bosta poleg digitalne pismenosti tudi fleksibilnost in sposobnost kritičnega razmišljanja, in učitelji moramo biti prvi, ki bomo to pokazali z lastnim zgledom.

Tudi za učitelje velja, da poznamo tiste, ki so »nepremakljivi«, tiste, ki jih lahko premakneš, in tiste, ki premikajo. Kam spadate vi?

 

Avtorica: mag. Nataša Makovec, ravnateljica, GEA College – Center višjih šol