Ponosni smo na naša dolgoletna sodelavca Tatjano Gulič in dr. Sašo Aleksija Glažarja, ki sta letos po izboru Odbora za podeljevanje nagrad Republike Slovenije na področju šolstva prejela pomembni priznanji, in sicer ga. Tatjana Gulič nagrado za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva in dr. Saša Aleksij Glažar nagrado za življenjsko delo na področju visokega šolstva.

Nagrade za izjemne dosežke je odbor podelil na štirih področjih, in sicer na področjih srednjega šolstva, višjega in visokega šolstva, izobraževanja odraslih ter šolstva pripadnikov slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, nagrade za življenjsko delo pa na področjih osnovnega in srednjega šolstva ter višjega in visokega šolstva. Nagrade Republika Slovenija podeljuje že od leta 1966.

Obema smo ob prejetju nagrade zastavili nekaj vprašanj o njiju in njunem delu.

 

Tatjana Gulič:

Kaj za učitelja pomeni prejeti nagrado za življenjsko delo na področju šolstva? Kaj to pomeni vam?

Po prvem presenečenju, ko so me seznanili s predlogom, sem se vprašala, kaj vse sem v svojem poklicnem obdobju naredila. Šele ko sem naredila tako »inventuro«, sem se zavedela, da sem imela priložnost sodelovati pri pomembnih projektih. Ti so bili z več področij, s področja pouka fizike, uvajanja novih metod poučevanja in tudi na splošno ozaveščanja učiteljev naravoslovnih ved o pomembnosti področja za učence in dijake. In seveda ne smem pozabiti področja, kjer v zadnjem času zelo aktivno delujem, to so mednarodni projekti in z njimi povezana digitalna pismenost tako učiteljev kot učencev. Naj nekoliko razložim posamezna področja: pri sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo smo v skupini za fiziko orali ledino pri pripravi učnih načrtov, ciljev in standardov znanja, ob pisanju učbeniškega gradiva smo vsa ta in še druga, novejša spoznanja prelivali v gradiva za učitelje, kot ambasadorka Scientixa sem po Sloveniji promovirala v Bruslju pripravljeni portal za učitelje naravoslovja in matematike z uporabnimi gradivi, ki se po mojem še vedno premalo uporabljajo, in tudi na zadnjem področju, pri mednarodnem sodelovanju, promoviram sodelovalno delo med šolami po Evropi. Seveda pri tem ne smem pozabiti pripomniti, da brez odličnih sodelavcev takega uspeha ni moč doseči. Predvsem pa čutim nagrado kot priznanje svojemu delu.

Kaj menite, da je najpomembneje za šolajočo se mladino? Kaj jim kot učiteljica želite zagotoviti skozi formalno izobraževanje?

Predvsem mislim, da so najpomembnejši zagnani učitelji, ki želijo opravljati to delo. Učenca lahko s svojim navdušenjem pripelješ do novih znanj na različnih področjih in pri vsakem krepiš njegove dobre lastnosti. Menim, da je danes predvsem pomembno, da se naučijo dela v timu, uporabe sodobne tehnologije in kritične uporabe virov.

Velikokrat je slišati, da so učenci preobremenjeni, da se od njih zahteva preveč, da je čedalje več učnega gradiva, nalog in obveznosti … Kakšen je vaš pogled na to?

Današnje šolanje je zahtevnejše, kot je bilo včasih, to pa zato, ker je danes védenja in virov znanja ogromno. V šoli večina učiteljev vendarle, kljub zatrjevanju mnogih medijev, ne zahteva več fotografskega znanja, pač pa njegovo uporabo. To pa večini učencev povzroča več težav kot golo reproduciranje snovi. Tudi kar zadeva tako »osovražene« težke šolske torbe – pri preverjanju, kaj nosijo učenci s seboj v šolo, vidimo, da imajo večinoma kar vse, ne glede na to, kaj učitelj reče, da potrebujejo – tako, za vsak primer. S seboj nosijo ogromne peresnice z barvicami, flomastri in podobnim, ko pa rečem, naj si z barvami nekaj podčrtajo, narišejo, se jim pa to ne zdi pametno.

So današnji starši kaj drugačni kot starši z začetka vaše kariere?

Žal so drugačni, občutek imam, da vsak, ki je hodil v šolo, »ve«, kako je treba poučevati. Tudi naših nasvetov ne slišijo, dokler jim otroci ne »zlezejo« čez glavo. Lahko rečem tudi, da so starši danes veliko preveč zaščitniški, otroke dolgo zavijajo v vato, potem se pa čudijo, da nočejo od doma, da se jim nekako ne mudi z zaposlitvijo in z ustvarjanjem družine.

Kako pa ocenjujete položaj učiteljev v današnji družbi?

Moram reči, da si vsak učitelj spoštovanje ustvari sam. Noben sistem ne more učitelju dati karizme. Sicer pa je položaj učitelja v družbi predvsem odraz splošne družbene klime. Poklic se je z leti še bolj feminiziral, kar žal pomeni, da je podcenjen. Padli smo nekako v začarani krog; dokler je podcenjen, se zanj odloča premalo moških. Tisti, ki v šolstvo vseeno pridejo, pa veliko hitreje napredujejo, kar se odraža tudi v številu ravnateljev v primerjavi z ravnateljicami.

Kaj bi sporočili mladim učiteljem, ki šele začenjajo svojo učiteljsko pot?

Menim, da je ena najpomembnejših lastnosti učitelja empatija do učencev in njihovih staršev. Učitelj naj postane le tisti, ki ga to delo veseli. Še vedno je veliko dela v šoli neplačanega, in z najnovejšim vrednotenjem, ki je bilo v šole uvedeno letos, to delo ne bo odpravljeno, vsega, kar učitelj naredi, se pač ne da ovrednotiti. To je za poklic slabo in to je tudi razlog, da je med učiteljstvom manj moških. Res drži, da smo učitelji včasih doma prej kot nekateri drugi, vendar pa je zelo malo poklicev, ki bi jih bilo treba opravljati tudi doma. Učitelj nikoli ne gre spat brez skrbi o poteku pouka naslednji dan, brez skrbi za otroka, ki nima urejenih razmer v družini, ki nima sredstev za šolo v naravi. Vsega tega ni mogoče postoriti v šoli, pa četudi bi učitelji ostajali tam do poznega popoldneva. Vse to naj bi imel bodoči in tudi mlad učitelj pred seboj, ko se odloča za poklicno pot.

 

Tatjana Gulič.jpg

Tatjana Gulič se je rodila konec leta 1956. Osnovno šolo je obiskovala v Preski pri Medvodah, kjer sedaj poučuje. Po gimnazijskih letih na II. klasični gimnaziji v Ljubljani, sedanji Gimnaziji Jožeta Plečnika, se je vpisala na fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, na oddelek za fiziko. V tretjem letniku študija je ugotovila, da raziskovalno delo ni zanjo, zato se je doizobrazila na pedagoški fakulteti in se zaposlila kot učiteljica fizike in matematike na osnovni šoli. Poučevala je na OŠ Mirana Jarca, OŠ Vižmarje – Brod in OŠ Jožeta Moškriča ter se po petih letih dela v Ljubljani zaposlila na OŠ Preska, kjer uči še danes. Ob redni zaposlitvi je zelo kmalu začela sodelovati z Zavodom RS za šolstvo v predmetni skupini za modernizacijo pouka fizike. V okviru skupine so pripravljali gradiva za pouk in organizirali izobraževanja za učitelje. Leta 1995 je s skupino učiteljev začela sodelovati z založbo Modrijan pri pripravi učbeniških kompletov za pouk fizike. Leta 2006 se je prvič srečala z evropskimi projekti in po vključitvi njene šole začela sodelovati s CMEPIUS-om pri promociji mednarodnih sodelovalnih projektov, Comeniusa, Erasmusa+ in projektov eTwinning. V letu 2013 je začela sodelovanje s Scientixom za promocijo gradiv, ki nastajajo pri javnih projektih v okviru Evropske unije. Pri obeh mrežah sodeluje kot promotorka ter z delavnicami na nacionalnem in mednarodnem nivoju skuša pritegniti čim večje število učiteljev osnovnih in srednjih šol.

 

Dr. Saša Aleksij Glažar:

Kaj za učitelja pomeni prejeti nagrado za življenjsko delo na področju šolstva? Kaj to pomeni vam?

Prejeti državno nagrado za življenjsko delo na področju šolstva je priznanje, da je na tvoji profesionalni poti delo pustilo sledi in obrodilo sadove. Če se ozrem nazaj, sem imel že od začetka možnost delati v spodbudnem pedagoškem in raziskovalnem okolju, saj sem bil kot asistent del raziskovalne skupine prof. Aleksandre Kornhauser, ki je tedaj orala ledino pri uvajanju sodobnih metod v poučevanje naravoslovja, predvsem na področju kemije. Pri tem je pomembno, da sem bil del skupine, v kateri so se zamisli in pristopi med seboj prepletali in ob tem kritično vrednotili in dopolnjevali. Od pretežno frontalnega pristopa poučevanja je bila prehojena pot do problemsko zasnovanega pouka in s tem do uvajanja aktivnih oblik učenja. Ti pristopi so prispevali k temu, da se je začelo v vedno večji meri poudarjati znanje z razumevanjem, ki je trajnejše od spominskega znanja. Nadaljnji korak je bilo uvajanje informacijsko-komunikacijske tehnologije v pouk. Na tem področju sta pomembna razvoj in uporaba računalniških e-enot pri pouku kemije v osnovnih in srednjih šolah. Vsi ti pristopi se razvijajo naprej in se dopolnjujejo z novimi idejami. Ob njihovem uvajanju v šolsko prakso je potekala vrsta raziskovalnih projektov z namenom ugotoviti njihov vpliv na razumevanje naravoslovnih pojmov. V zadnjem obdobju je v kemijskem izobraževanju predvsem pomembno povezovanje med makroskopskimi zaznavami s čutili in njihovimi razlagami na submikroskopskem nivoju delcev ter zapisi na simbolnem nivoju. Ta pristop se vedno bolj uveljavlja tudi v učbenikih.

Velikokrat je slišati, da so učitelji preobremenjeni, da se od njih zahteva preveč, da je vedno več učnega gradiva, ki ga morajo predelati, da so starši čedalje bolj zahtevni … Kakšen je vaš pogled na to?

Učni načrti so vsebinsko zahtevni, enako tudi standardi znanja. Vsebine v učnih načrtih so organizirane tako, da se pojmi nadgrajujejo. Razumevanje pojmov predhodnih vsebin je osnova za razumevanje novih. Učitelj mora imeti zgrajeno mrežo znanja, da jo lahko pri poučevanju prenaša na učence in jih spodbuja, da gradijo lastno mrežo znanja. Učenci posamezne pojme pogosto spoznavajo ločeno in se jih naučijo na pamet ter med pojmi posameznih vsebin ne vidijo povezave. Če učitelj vsebine med seboj povezuje, se zmanjša tudi obseg učne snovi in ostane več časa za utrjevanje snovi ob reševanju problemskih nalog. Pomembno je, da se učna snov povezuje z realnimi problemi, kar vpliva na motivacijo za njihovo spoznavanje. Veliko je odvisno tudi od tega, kako si učitelj organizira delo in katera učna gradiva pri poučevanju uporabi.

So današnji učitelji kaj drugačni kot učitelji z začetka vaše kariere?

Pogoji dela so se zelo spremenili. Opremljenost šol je ustreznejša, na voljo je veliko učnih gradiv, vedno več je različnih vizualizacijskih pristopov, ki olajšajo razumevanje abstraktnih pojmov, in še bi lahko naštevali. Manj pa je strokovnih srečanj učiteljev, kjer bi se lahko seznanili z novimi pristopi in primeri uspešne prakse. Učiteljem bi morali tudi predstaviti rezultate raziskav o ustreznosti uporabe novih pristopov pri poučevanju in učenju ter to, kako pristopiti k njihovemu uvajanju v šolsko prakso.

Kako pa ocenjujete položaj učiteljev v današnji družbi?

Na to vprašanje težko odgovorim. Menim, da so pogoji za pedagoško delo v naših šolah dobri in omogočajo doseganje kakovostnega znanja učencev in dijakov.

Kaj bi sporočili učiteljem, ki šele začenjajo svojo učiteljsko pot?

Poleg veselja za delo z mladimi je osnova za uspešno učiteljsko pot solidno strokovno in pedagoško znanje. Koristno je sprotno preverjanje znanja, saj omogoča ugotavljanje, ali učenci in dijaki pojme razumejo in jih znajo tudi uporabiti. Pri tem lahko učitelji ugotovijo tudi napačna razumevanja učencev, ki jih nato pri ponovni obravnavi razčistijo. Pri izbiri učnih gradiv naj bodo pozorni na njihovo didaktično zasnovo. Gradiva, ki so le sklop definicij in podobnih nalog za preverjanje znanja, ne spodbujajo razmišljanja, ampak predvsem učenje na pamet brez razumevanja.

 

Dr. Saša Aleksij Glažar.jpgDr. Saša Aleksij Glažar je diplomiral, magistriral in doktoriral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Njegovo strokovno in znanstveno delo je vezano predvsem na Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani. Njegove temeljne raziskave so usmerjene v razvoj metodologije za organizacijo kemijskega znanja v mrežne sisteme in gradnjo kemijskih relacijskih informacijskih sistemov z aplikacijo na področjih prenosa znanja. Rezultati so bili vključeni v številne raziskovalne in razvojne projekte, zlasti na področjih nadzora nad nevarnimi odpadki, preprečevanja onesnaževanja z nevarnimi snovmi in tudi pri vrednotenju naravoslovnega znanja na vseh stopnjah šolanja. Ob svojem pedagoškem delu, v okviru katerega je bil mentor vrsti diplomantov, magistrantov in doktorantov, je posebno skrb namenil razvoju didaktike poučevanja kemije ter motivaciji za učenje in usmerjanje mladih v naravoslovne poklice. Pomemben je njegov prispevek pri zunanjem vrednotenju znanja kemije v okviru maturitetne komisije in nacionalne komisije v osnovni šoli. Je avtor in soavtor vrste učbenikov za vse stopnje izobraževanja ter tudi predsednik sekcije za kemijo v okviru gibanja Znanost mladini pri Zvezi za tehnično kulturo Slovenije. S svojim pedagoškim, raziskovalnim in strokovnim delovanjem je dr. Saša A. Glažar izjemno pomembno prispeval k izobraževanju učiteljev ter razvoju kemijskega in naravoslovnega izobraževanja v Sloveniji in tujini.