Pred časom sem se v okviru izmenjave Erasmus udeležila programa Train the Trainer. Bila sem v družbi dvanajstih tujih predavateljev iz vse Evrope. Med treningom sem kot predavateljica, ki bolj kot iz akademske sfere izhaja iz gospodarstva, prvič zares ozavestila to svojo specifično prednost. Moja predavateljska kariera je kratka, v zadnjih treh letih sem predavala več kot 1000 dijakom po srednjih šolah, bila gostja na fakultetah in odpredavala kar nekaj ur v podjetjih. Ta raznolikost mi omogoča nekoliko drugačen pogled na izobraževanje.

Veliko sem v stiku s podjetji in kadroviki. Že nekaj časa poslušamo, da obstaja velik razkorak med tem, kar vzgajamo šole, in tem, kar potrebuje gospodarstvo. Najverjetneje zato, ker je okolje, v katerem delajo zaposleni v šolah, bistveno drugačno kot okolje, ki ga ustvarjajo podjetja. Kajti takoj ko smo del določenega sistema (javnega ali zasebnega), nas ta zelo definira. Ne pišem o tem, da je en sistem boljši od drugega. Je pa dejstvo, da sistem učence, dijake, študente uči za zelo drugačno okolje od svojega lastnega.

Sama od nekdaj delam v prodaji. Prodaja mi je všeč, ker je vse merljivo in do rezultatov lahko prideš sorazmerno hitro. Je tudi področje, kjer se težko izogneš lastni odgovornosti. Večina prodajalcev je plačanih (vsaj delno) po učinku. Tako prodajalec za svoj neuspeh lahko krivi podjetje, stranke, konkurenco, zakonodajo ipd., vendar mora na koncu, če želi preživeti, sprejeti odgovornost in narediti spremembo pri sebi. Tudi ko predavam v podjetjih, je moja vizija jasna. Odpredavati tako dobro, da bodo z veseljem plačali in želeli še. Zadovoljstvo strank je v tržnem gospodarstvu ključno. In tudi merjenje zadovoljstva odjemalcev z izobraževalnimi storitvami postaja vedno pomembnejše, trdi Možina (2007, 7),[i] saj je zadovoljstvo eden izmed temeljnih gradnikov sistema presojanja in razvijanja kakovosti v izobraževanju.

Drži – to je po eni strani stres, po drugi pa nenehen opomnik, da ne morem obstati na mestu. Tako sem se naučila nadaljevati kljub svojim strahovom in dvomom, tudi takrat, ko mi ni do tega. To je v resnici edina varnost, ki jo lahko imam. To je v resnici najpomembnejše, kar lahko naučim svoje poslušalce.

Nedavna gospodarska kriza je pokazala, da na trgu obstanejo samo tista podjetja, ki so sposobna hitrega prilagajanja spremembam na tržišču. Hitro prilagajanje pa je mogoče le, če to počnemo neprestano. So okolja, kjer smo v to »prisiljeni«, in so okolja, kjer te »prisile« ni.

Podjetje Google je v projektu Aristotel več let raziskovalo, kaj bi bile tiste ključne lastnosti, ki ločijo odlične ekipe od povprečnih. Po preučitvi več kot sto Googlovih ekip so izluščili štiri ključne značilnosti odličnih ekip:

  1. Zanesljivost: naloge so opravljene tako, kot je bilo dogovorjeno, v dogovorjenih rokih.
  2. Struktura in jasnost: cilji so zelo dobro definirani in naloge so jasno porazdeljene.
  3. Pomen: vsak zaposleni v svojem delu vidi pomen oz. smisel.
  4. Vpliv: zaposleni vidijo, da je njihovo delo smiselno in koristno za javno dobro.

Takoj ko organizacije ne delujejo v zelo tržnih okoljih, so vse štiri lastnosti v resnici hitro vprašljive. Tržno okolje namreč da tisti potrebni vzvod, da poiščemo rešitve, poskušamo na novo in drugače. Saj je tudi naš obstoj odvisen od tega.

V resnici pa se moramo kot družba začeti zavedati, da je ta odnos nujen, tudi če se to od zunaj ne pričakuje ali ne zahteva od nas. Zaradi našega lastnega smisla in obstoja.

Tudi predavatelji moramo začeti pri sebi, ne pri šolskem sistemu, ne pri ravnateljih, ne pri dekanih, ne pri starših, in ne nazadnje, ne pri učencih, dijakih, študentih. Kajti tudi predavatelj mora biti v prvi vrsti dober prodajalec. Prodati mora sebe, svojo vsebino. Artur Warda pravi, da povprečen učitelj odpredava. Dober učitelj razloži. Odličen učitelj pa navdihne. Zakaj bi nekdo poslušal prav nas, ko pa je na internetu neskončno veliko informacij? Le če poznamo svojo dodano vrednost, lahko otroke naučimo prepoznati njihovo dodano vrednost. To pa je ključno za to, da se bodo znali zanesljivo zastopati na trgu dela.

GEA College slika

Vir: Gea College

Sama verjamem, da potrebujemo šole, ki bodo vzgajale:

  1. spoštljive ljudi:

Kako se lahko otrok, dijak, študent nauči spoštovanja in podobnih vrednot? Tako, da se nauči ustreznega spoštljivega vedenja, da mu postavimo meje in pravila, da mu damo konstruktivno povratno informacijo, ko je treba. Na prvo žogo bi se s tem lahko celo strinjali. Toda da bo to počel, je v prvi vrsti pomembno, da smo takšni mi, kot predavatelji, starši, vodje. Ne moremo nekoga učiti spoštovanja, če ne spoštujemo njega, pa tudi če je trideset let mlajši, petindvajset centimetrov nižji, ima manj znanja, manj izkušenj, izhaja iz take ali drugačne družine in se vede tako, kot se. Spoštovanje temelji na tem, da drugo osebo spoštujemo, ko menimo, da je v kaki svoji lastnosti skladna z nečim, kar visoko cenimo. Pomembno je, da pri otrocih zavestno iščemo potenciale, ki se jih še sami ne zavedajo, in da jim damo vsak dan novo priložnost ter se zavestno izogibamo etiketiranja.

  1. odgovorne ljudi:

Odgovorne ljudi lahko vzgajamo le, če smo odgovorni sami. Naš odnos do dela, do vsebine, ki jo predavamo, je ključen. Če sami nismo navdušeni nad tem, kar govorimo, kako bomo navdušili svoje poslušalce? Če sami ne vidimo dodane vrednosti v tem, kar počnemo, kako bomo to naučili druge? Predstava 5moških.com je glede na obiskanost ena najuspešnejših predstav na naših gledaliških odrih. Verjamem, da je Sebastijan Cavazza svojo vlogo odigral vsakič z enakim zanosom. In tudi mi smo na odru, morda ne na gledališkem, ampak smo, pa če nam je to všeč ali ne. Svojo vsebino moramo podpreti z energijo. Odgovornost pomeni tudi to, da iščemo odgovore, kako vsebino predstaviti drugače, bolj zanimivo, kako poslušalce še bolj vključiti v učni proces.

Ko delam za podjetja, je moja ključna naloga, da vsebino predstavim tako, da se lahko poslušalci z njo poistovetijo. Le tako bodo odnesli največ in le tako bodo videli dodano vrednost. Poslušalci so takšni, kot so. Od nas pa je odvisno, kaj bomo z njimi naredili.

  1. samozavestne ljudi:

Opažam, da samozavest velikokrat zamenjujemo z arogantnostjo in da ima v našem okolju včasih celo negativen prizvok. A samozavest je za delovanje v poslovnem okolju izredno pomembna. Tudi predavatelj mora biti samozavesten, da lahko vsebino poda na ustrezen način. Jung bi rekel, da mora biti izgrajena osebnost. In le izgrajeni ljudje lahko pomagajo drugim, da postanejo celovite osebnosti. Samozavest pomeni, da se zavedamo samega sebe, svojih občutkov, počutja in odzivov v določenih situacijah. Po drugi strani pa zajema tudi zaupanje vase, da človek določena področja obvlada. Vsak predavatelj je tako lahko ogledalo svojim poslušalcem, je tisti, ki jih zna v varnem okolju vreči iz cone udobja ter jim pokazati njihove potenciale in šibkosti. Vendar moramo biti tudi sami zmožni videti lastni odsev v svoji publiki in redno stopati iz cone udobja.

  1. navdušene in radovedne ljudi:

Če si nad tistim, kar počneš, navdušen, boš to počel drugače. Naš odnos definira, kdo smo in kako nas publika dojema. Ne moremo nekoga navdušiti nad svojo vsebino, če sami tega, kar počnemo, ne počnemo radi, če temu nismo predani in če v tem ne vidimo smisla. Če ga, pa bomo svoje področje dela raziskovali, radovedni bomo, iskali bomo nove informacije, nove načine podajanja vsebine ipd.

Raziskava Svetovnega gospodarskega foruma iz leta 2016 navaja, da naj bi se več kot tretjina kompetenc, ki so danes pomembne na trgu dela, do leta 2020 spremenila kot posledica novosti, ki jih prinaša četrta industrijska revolucija. Te kompetence so: reševanje konfliktov, kritično razmišljanje, ustvarjalno razmišljanje, upravljanje ljudi, organizacijske sposobnosti, čustvena inteligenca, etična presoja in odločanje, sposobnost osredotočanja na stranke, pogajalske spretnosti in kognitivna fleksibilnost.

Tudi če tega še nimamo v učnih načrtih, je pomembno, da se teh področij zavedamo in jih poznamo. Kajti vse vidike teh kompetenc lahko poslušalce učimo posredno. S svojim načinom dela, s svojim odnosom do dela, sebe in drugih, s tem, da te kompetence uporabljamo in jih tako na najboljši možni način nezavedno prenašamo na poslušalce. »Kids don’t remember what you try to teach them. They remember what you are.« (Jim Henson)*

Avtorica: Barbara Podlogar

[i] Marina Vodopivec in Doris Gomezelj Omerzel, Pogled delodajalcev na znanja in kompetence diplomantov višjih strokovnih šol, 2007, Fakulteta za management.

* Otroci si ne zapomnijo tega, kar jih učite. Zapomnijo si to, kar ste.