Dejstvo je, da kdor ne gre s časom, gre sčasoma. Če naš sistem izobraževanja in naši otroci ne bodo šli v korak s časom, sčasoma njihova izobrazba ne bo dovolj konkurenčna in kakovostna za trg delovne sile, pri nas ali v tujini. Tega ne moremo dopustiti. Čas je, da na novo definiramo poslanstvo učiteljev v osnovni in srednji šoli ter tudi profesorjev na fakulteti. Začnimo pri prvih.

Očitno je, da nekateri učitelji pri svojem delu uživajo, drugi delajo za plačo, tretjim pomeni delo učitelja vsakodnevni stres in napor. V čem je razlika med njimi? Razlika je v zavedanju in izpolnjevanju poslanstva učitelja – v tem, kaj je njihov »zakaj«.

 

Poslanstvo učitelja v osnovni šoli vidim in delim na pet področij:

  1. Učence navduši za znanje in pomen znanja.

Če želimo spreminjati podobo šole v očeh naših otrok, jih najprej navdušimo za učenje. To lahko naredimo tako, da jih najprej navdušimo za znanje, ki ga bodo z učenjem pridobili. Ta princip je lepo zapisal Antoine de Saint-Exupéry v svoji knjigi Mali princ:

Če želiš, da ti ljudje zgradijo barko, jih navduši za potovanja.

Ko učitelj otroke navduši za znanje, bo učenje bistveno lažje. To lahko naredi na začetku šolskega leta in tudi na začetku učne ure. Si predstavljate, da otroci na začetku ure slišijo, da se bodo naučili nekaj koristnega za življenje, in ne samo za oceno? Na primer, ko se bodo enkrat sami odpravili s svojo družino na izlet po slovenskih gorah (lahko je pri spoznavanju narave, matematiki, fiziki ali kemiji).

  1. Učence vodi do znanja.

Otroci so samo otroci. Ne znajo se učiti. To jim ni bilo položeno v zibelko. Imajo številne talente in sposobnosti, s katerimi so se rodili. A potrebujejo mentorja, voditelja, ki jih bo peljal do čudovitih razsežnosti njihovih možganov. Še posebej všeč mi je izjava Phila Beadla v njegovi knjigi Kako učiti:

Postati odličen učitelj pomeni najti lastno pot pri poučevanju.

Kaj je tisto, kar otroke v šolah moti in povzroči, da jim zanimanje za učenje v razredu pade? Predvsem to, da učitelj ustavlja proces učenja. Kako? Najpogosteje z besedami, ki označujejo odgovore učencev na vprašanja, zastavljena med učenjem:

  • Ne.
  • Ne drži.
  • Ni res.
  • Nimaš prav.
  • Narobe.

 

Razumem, da ob nepravilnem odgovoru ne moremo reči, da ima učenec prav. A postavlja se vprašanje, kako to narediti, ne da bi ustavili proces razmišljanja in da bi se učenci še naprej trudili odkriti pravi odgovor. Kako je to mogoče?

Prav gotovo se spomnite igre iz otroštva po imenu »vroče – hladno«. Ta princip dela je še posebej učinkovit pri šolarjih v prvem triletju. Namesto da na nepravilen odgovor učenca rečemo »ne«, recimo: »Ste blizu, razmišljajte dalje. Še kak odgovor?« ali: »V pravi smeri razmišljate. Pomislite na …« Skratka, karkoli, da raven sodelovanja ohranimo, ne da ga ustavimo.

S takšnim spodbujanjem sodelovanja bi se povečala tudi kakovost učenja in znanja učencev. Učitelji bi laže poučevali, učenci bi si več zapomnili in vsi skupaj bi v šoli bolj uživali.

 

  1. Poskrbi, da se učenci učijo na zabaven in zdrav način.

Ne »zafrkantsko«, ampak zabavno – da ne uporabljajo samo klasičnih vprašanj, testov, nalog, ampak tudi določene zabavne pripomočke, igre. Lahko tudi otroci sestavijo kakšno igrico, ki vsebuje ne samo vprašanja in odgovore, temveč tudi iskanje, odkrivanje, povezovanje podatkov, ki se navezujejo na predmet. Ne nazadnje je veliko bolje delati z otroki kot pisati poročila, kajne? Dejstvo je, da učitelji namenijo veliko časa pisanju poročil, s katerimi dokažejo, da so naredili tisto, kar … zahtevajo od njih. Vendarle je veliko bolje delati z otroki. To pomeni, da jih tudi vključimo in navdušimo, da sami predlagajo, kako bi bilo učenje bolj zabavno. Ni lepšega kot to, da otroci nekaj predlagajo in učitelj to upošteva, kajti otroci se ob tem počutijo cenjene, vredne, vključene. Poglej si to, učitelj je sprejel našo idejo, saj ne morem verjeti. To bi se slišalo iz marsikaterih ust v času šolskega odmora, tako bi otroci kramljali o pretekli šolski uri. Skratka, to je še ena od stvari, ki jih vidim kot ključne za učitelje.

Učinkovito učenje z dodanimi elementi sproščenosti in zabave vključuje tudi veliko več gibanja, kot ga dopušča »tradicionalno« sedenje. Gibanje je zdravje, to je dokazano. Poleg bolj zdrave prehrane v šolah (tukaj je zavest po šolah že visoka) potrebujemo še več gibanja. Kako to, da ples ni eden od predmetov v šoli? Dokazano je, da je ples za razvoj otrok in ljudi nasploh celo koristnejši in učinkovitejši kot telovadba. S tem ne želim ukiniti telovadbe, samo poudariti, kako veliko priložnost nam ponuja učenje v gibanju. Ponekod učitelji že uporabljajo ta koncept, in sicer tako, da učencem postavijo vprašanje, nato pa učenci odgovarjajo in pri tem prosto hodijo po razredu (mize so zaradi varnosti pomaknjene ob stran).

 

Gibanje je naravni zaveznik učenja. Izkoristite ga.

 

Zabavno in učinkovito učenje pomeni tudi postavljanje provokativnih in s humorjem začinjenih vprašanj namesto običajnega (in še preveč prisotnega) govorjenja učitelja. Vprašanja dokazano spodbujajo razmišljanje in povečujejo vključevanje otrok ter včasih tudi manj zanimivo vsebino naredijo bistveno bolj privlačno in poučno. Obenem je postavljanje vprašanj veliko manj naporno in izčrpavajoče kot govorjenje.

Ali lahko šolo naredimo zabavno? To je velik in zanimiv izziv. Iz lastnih izkušenj lahko rečem (ker se več kot dvajset let ukvarjam z izobraževanjem odraslih), da na naših izobraževanjih uporabljamo koncept »edutainment«, ki je skovanka iz dveh angleških besed: za učenje (education) in zabavo (entertainment). Ugotovili smo, da se ljudje veliko več in bolje učijo takrat, ko se v procesu učenja tudi dobro počutijo, celo zabavajo.

Ena ključnih prednosti tega, da se ljudje počutijo sproščeno, je ta, da se počutijo dobro tudi, ko delajo napake. Napake so sestavni del učenja, in tisti, ki jih naredi več, se s pravim vodenjem tudi nauči več. Vloga učitelja bo v prihodnje vse bolj podobna vlogi trenerja in mentorja. Verjamem, da bi se z bolj sproščenim in zabavnim pristopom učenci z več užitka učili in tudi več naučili.

 

  1. Učence nauči razmišljati in razvijati nove ideje.

Otroci, ki so v šolskem letu 2018/19 vstopili v šolo, bodo svoje šolanje končali (ob predvidevanju, da jih bo kar nekaj končalo tudi fakultetno izobrazbo) leta 2035. Napovedi kažejo, da bodo takrat razmere na trgu dela in v okolju bistveno drugačne od današnjih.

Prav iz tega razloga je treba naše otroke pripraviti, da bodo znali razmišljati. Ne samo o obstoječih podatkih, dejstvih, informacijah, ampak da bodo znali kovati nove ideje, presoditi ideje drugih, da se bodo naučili od drugih sprejemati dobro in to znali uporabiti za lastno napredovanje, za graditev svojih odlik.

Ustvarjalnost ni stvar trenutnega navdiha. Je proces, ki ga učitelj vodi na različne načine. Obstajajo številne tehnike, ki so koristne za krepitev ustvarjalnosti otrok – igre za reševanje izzivov, igranje vlog, testi za merjenje in razvoj ustvarjalnosti, metode kreativnega razmišljanja (brainstorming, metoda 635, philips 66, brainwriting pool, krog vprašanj ipd.), metode timskega delovanja in ustvarjalnosti (ki so v slovenskih osnovnih šolah vse bolj prisotne), tehnika lateralnega razmišljanja (v Sloveniji znanega Eduarda de Bona) in še in še.

S krepitvijo razmišljanja in ustvarjalnosti bomo začeli spreminjati pogosto negativno stališče do stvari, ki nam kot družbi v Sloveniji še manjkajo. Ker jih še nimamo, to ne pomeni, da jih nikoli ne bomo imeli. Ko bomo učence naučili ustvarjalnosti, je ni ovire, ki je ne bi mogli premagati kot odrasli. Prej ko bomo začeli, bolje bo za vse nas.

 

  1. Vzgaja otroke v zmagovalce.

Če so prve štiri točke vezane na tisto temeljno dejavnost učitelja – to je učenje – je zadnja točka namenjena vzgojnemu učinku. Razmerje 80 : 20 se mi zdi čisto v redu. Če starši »oddelajo« svojih 80 (vzgajanja) : 20 (učenja), bomo čez petnajst do dvajset let imeli še boljšo generacijo aktivnih Slovenk in Slovencev.

Za vzgajanje zmagovalne miselnosti lahko vzamem odličen zgled – slovenske športnike, ki so osvojili naslove in medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih ter olimpijskih igrah. Z omejenimi finančnimi in prostorskimi sredstvi, minimalnim številom strokovnjakov, na vsega skupaj 20.000 kvadratnih kilometrih in v populaciji dveh milijonov ljudi smo dosegli rezultate, ki nas po odličjih na največjih tekmovanjih postavljajo na vrh sveta. Kaj lahko iz tega sklepamo?

 

Za izjemne rezultate ne potrebuješ idealnih pogojev.

Znajdi se s tem, kar imaš na voljo, in to izkoristi na najboljši možen način.

 

Seveda je bistveno laže uspeti, ko imaš odlične pogoje, a to ni bistveno, da ustvariš ali dosežeš nekaj resnično izjemnega. Ne pozabimo, da je bil Rudolf Cvetko prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo v sabljanju – že leta 1912. Potem imamo legendarnega Leona Štuklja, ki je bil leta 1924 najboljši olimpijec na igrah v Parizu. In skozi zgodovino dosežkov, ne samo v športu, imajo učitelji več kot dovolj vsebin, ki jih lahko delijo z učenci skozi učne vsebine svojega predmeta.

Učitelji v osnovni šoli so tisti, ki lahko bistveno pripomorejo k temu, da naučimo naše otroke, da zmagovanje v življenju ni korak, je proces. Če želiš doseči ali ustvariti nekaj izjemnega, ne potrebuješ idealnih pogojev, potrebuješ pa čas. Na ta način bomo vzgajali mlade generacije v zdravem pričakovanju – tudi ko se bodo enkrat zaposlili, iskali svoje delo, ne bodo sanjali, da bodo v enem letu postali direktorji podjetja,in ne bodo razmišljali, da so neuspešni, če jim to ne bo uspelo.

Ena od ključnih lastnosti, na katero vplivajo prav učitelji v osnovni šoli (v srednji šoli je običajno že prepozno), je sprejemanje neuspehov, napak in porazov v življenju. Sam se držim odlične misli, ki v takšnih, manj prijetnih trenutkih življenja pomaga obdržati visoko raven samozavesti:

 

Na koncu se vse dobro konča. Če še ni dobro, še ni konec.

 

Vzgajanje učencev, da si med seboj pomagajo, ko se nekomu zalomi, je ključno. Nihče ni sam na tem svetu in ne bi smel biti. Zato imamo okoli sebe ljudi, ki nam pomagajo, ko jih najbolj potrebujemo. Prav zaradi tega bomo tudi mi pripravljeni pomagati njim, ko nas bodo oni najbolj potrebovali. Ko se učenci tega naučijo, postanejo boljši kot ljudje. Naučimo jih, naj naredijo prvi korak. Če samo čakamo na druge, da bodo naredili prvi korak, drug drugega držimo v šahu.

 

Zaključek

Izkušnje številnih šol in učiteljev v Sloveniji kažejo, da se učitelji vse bolj zavedajo svojega poslanstva, in nekateri počnejo že veliko tega, kar sem opisal v zgornjih petih točkah. Za to jim čestitam in se kot oče petih otrok, od katerih so trije že v osnovni šoli, tega tudi veselim. Verjamem, da bomo z dvigom kakovosti učenja v osnovnih šolah ustvarili pogoje za bodoče uspehe Slovenije. Za to ne potrebujemo idealnih pogojev, ampak dovolj dobre pogoje – in izjemne učitelje, ki bodo imeli samo en cilj: da ustvarijo novo generacijo ponosnih, pogumnih in ustvarjalnih Slovenk in Slovencev.

 

Avtor: Branko Žunec