Kako že od mladih nog spodbujati strpnost in spoštovanje različnosti? Učiteljica Zorica Matović na to vprašanje odgovarja z organizacijo delavnice v razredu, s katero pri učencih spodbuja razmislek in pogled iz drugega zornega kota.

PRIPRAVA NA SVET

Svet je postal globalno mesto. Posledično je tudi naš vsakdan prežet z raznolikostmi vseh vrst – od kulinarike, glasbe, tradicij, do poslovnega bontona … Od nas in naše vzgoje je odvisno, ali bomo v vseh raznolikostih in njihovem bogastvu našli srečo in zadovoljstvo ali stalni vrelec nezadovoljstva in negodovanja.

Delavnica poteka tri dni. Prvi dan je pravzaprav predpriprava, drugi in tretji pa sta namenjena aktivnemu delu in razmisleku o tematikah, ki se odpirajo skozi vaje.

Dejavnosti lahko uporabimo kot golo pripravo na navajanje učencev na sobivanje z ljudmi iz različnih kultur, lahko pa kot uvajanje v obravnavo čtiva za domače branje J. Palacio: Čudo. Aktivno delo traja dve šolski uri, ki lahko potekata ob različnih dneh.

Večino snovi bodo učenci obdelali samostojno. Delo je raznoliko, veliko je pogovora v manjših skupinah in parih, učenci pa morajo občasno poročati tudi vsemu razredu. Krovno navodilo za poročanje je, da morajo govoriti v zbornem jeziku. Eden izmed ciljev je tudi ta, da prav vsak učenec nekaj pove in da učenci strpno poslušajo drug drugega.

PRVI DAN ALI PREDPRIPRAVA

Napoved pred dnem izvajanja. Učenci za domačo nalogo na mali post-it listič narišejo obraz ali nanj zalepijo kak obraz iz revije, oglasov ali časopisa. Pozovemo jih tudi, da doma razmislijo, kaj je tisto, kar najbolj cenijo pri svojem najboljšem prijatelju.* Kaj so njihovi prijatelji naredili zanje, da so si s tem pridobili njihovo zaupanje? Ali so tudi sami za svojega prijatelja že kdaj naredili kaj posebnega? (Učence opozorimo, da bo pogovor o njihovih izkušnjah prihodnjič pri RU/SLJ izhodišče za izvedbo šolske ure, zato naj pomislijo na izkušnje, ki jih bodo pripravljeni deliti s sošolci. Poudarimo, da nas ne bodo zanimala imena, temveč dejanja.)

DRUGI DAN

Pripomočki

škatlice, ovite v kolaž papir

  • na njih morajo biti zavihki (gl. priložene fotografije) – barva kolaža lahko pomeni barvo kože,

pisemske ovojnice, v katerih so:

  • lističi s pridevniki, ki označujejo človeške lastnosti, in njihove razlage (priloga 1),
    • mali prazen list (dovolj ¼ lista A4). 

Fotografije avtorice prispevka.                                      

Potek učne ure

Učence razdelimo v skupine po 3 ali 4 učence, tako kot si najbližje sedijo. Vsak med njimi je pozvan, da znotraj svoje skupine predstavi, kaj je njegov prijatelj naredil posebnega zanj in kaj on za prijatelja.

Vsaka skupina izbere eno izmed slišanih zgodb. To naj bo zgodba, pri kateri zaupnik resnično izkaže največ pozitivnih lastnosti v odnosu do svojega prijatelja. Član skupine, izbran po dogovoru, zgodbo povzame in jo predstavi vsemu razredu. Za osebo, ki je naredila, kar je bilo povedanega v zgodbi, skupaj poiščemo čim več osebnostnih lastnosti (na primer: zanesljiv, iznajdljiv, lojalen, vreden zaupanja, dober poslušalec …).

V nadaljevanju učence prerazporedimo v dvojice. Par si lahko poiščejo sami, a vodilo je, da poiščejo sošolca, s katerim najmanj pogosto sodelujejo. (V oddelkih, ki so razdrobljeni na majhne skupinice, je priporočljivo, da učitelj določi pare vnaprej ali pa jih žreba takrat in tam.)

Vsaka dvojica prejme zgoraj navedene pripomočke.

1. korak:

Pari vzamejo lističe s pridevniki iz ovojnice. Preverijo, ali zares razumejo vse besede.

Naučijo se besed, ki so zanje nove.

(Dodatna možnost: ko se učenci naučijo pomena vseh pridevnikov z lističev, lahko lističe prerežejo (geslo ločijo od razlage), obrnejo, da napis ni viden, premešajo in igrajo spomin. Tako lahko utrjujejo nove besede ali se zamotijo, dokler čakajo, da vsi pari opravijo naloge iz prvega koraka.)

Na škatlico zalepijo sličico, ki so jo prinesli od doma. (Vsak učenec bi moral imeti eno. Učenci se morajo znotraj para uskladiti, katero bodo uporabili.) Par svojega tako nastalega »človečka« tudi poimenuje.

2. korak:

Pari svoje lističe s pridevniki obrnejo tako, da ne vidijo, kaj piše na njih. Nekoliko jih premešajo in nato izberejo 4 poljubne. Pridevnikov z lističev ne smejo prebrati. Vstavijo jih v škatlico.

Fotografija avtorice prispevka

Vsak par si dodobra ogleda svojega človečka. Glede na njegov videz mu učenca pripišeta 4 osebnostne lastnosti. Te lastnosti nato zapišeta na beli listek iz ovojnice.

3. korak:

Učenca vzameta lističe iz škatlice in preverita, koliko lastnosti sta zadela na podlagi zunanjega videza človečka.

4. korak:

Pogovor. Pari poročajo, kako uspešno je bilo njihovo ugibanje. Prvi učenec iz para pove, kaj sta si o človečku mislila, preden sta ga »spoznala«, drugi pa, kakšen je ta človek v resnici – kaj sta ugotovila o njem, ko sta ga spoznala (ko sta si ogledala njegove osebnostne lastnosti na lističih v škatlici).

(Pozor: Govoriti morata oba učenca iz para. Pri tem si prizadevata govoriti zborno.)

Poročilo skleneta s trditvijo, ali bi si želela osebo s takimi lastnostmi za prijatelja ali ne, in zakaj tako menita.

Ko vsi pari nehajo poročati, izzovemo učence z vprašanji:

  • Kaj smo doslej spoznali? Ali lahko sklepamo, kakšna oseba je nekdo, ki ga poznamo samo po videzu?
  • Kdaj lahko rečemo, da nekoga res poznamo?
  • Koliko velja pregovor »obleka naredi človeka«?

Ugotovitve prvega dne:

RU: Da bi posamezniku pripisali osebnostne lastnosti, moramo to osebo poznati osebno.

SLJ: Za sestavo oznake osebe moramo to osebo dobro poznati.

Človeka lahko spoznamo, če se z njim pogovarjamo, družimo, sodelujemo, potujemo, treniramo … Zunanji videz nam o posameznikovih osebnostnih lastnostih ne more povedati ničesar.

DRUGI DAN

Učenci sedijo v dvojicah, kot so sedeli prejšnjo šolsko uro. Pri sebi imajo tudi svojega človečka. Pogovorimo se o tem, kaj jih vse čaka po devetem razredu. (Vpis v srednjo šolo, spoznavanje novih ljudi, krajev …)

  1. korak:

Dvojice pozovemo, naj pogledajo pod zavihek škatlice. Na zavihku so navedene kratice bližnjih srednjih šol (3 različne šole). Pari se razvrstijo v tri skupine, glede na to, na katero srednjo šolo se je vpisal njihov lik.

Učenci se tako znajdejo v novi, nekoliko večji skupini. Povabimo jih, da si med novimi sošolci izberejo novega najboljšega sošolca.

Fotografija avtorice prispevka

(Učitelj je na tej točki zgolj opazovalec. Ne komentira ničesar. Učence opazuje in ugotavlja, kaj je tisto, kar v tem hipu določa odločitve posameznikov – je to dejansko videz obraza na škatlici ali so posamezniki morda pozorni na to, čigav je ta lik. Prav tako je pozoren tudi, ali si bodo učenci vzeli čas, da bi spoznali nove vrstnike – bodo gledali samo zunanjost ali si bo kdo vzel čas in poskušal zares spoznati novega sošolca. Ob koncu ure, ob evalvaciji dejavnosti, lahko z otroki pokomentira svoja opažanja.)

2. korak:

Vsak učenec v svoji skupini poroča, koga si je izbral za najljubšega sošolca. Svojo izbiro mora tudi utemeljiti.

Poročanja potekajo kot prejšnjo šolsko uro – kot RTV-napovedovalci; skupina mora dati vsakemu posamezniku enako priložnost, torej vsakega posluša enako pozorno.

Po poročanju je skupina pozorna na to, kateri novi sošolec je najbolj priljubljen in kateri najmanj. Skupaj dorečejo, katere so tiste osebnostne lastnosti, ki jih pri sočloveku najbolj cenijo.

Učitelj na tablo izriše dva stolpca. V levi stolpec zapiše lastnosti, ki jih učenci spoštujejo. V desnega zapiše tiste lastnosti, ki jih učenci pri vrstnikih ne marajo. (Tabela na tabli utegne posameznike napeljati na to, da razmišljajo o tem, kako jih vidijo sošolci – ali imajo več priljubljenih ali več nepriljubljenih značilnosti. Ni odveč, če jih učitelj mimogrede pozove, naj vsak pri sebi premisli, kako ga vidijo sošolci.)

Vabilo k premisleku (odprti pogovor)

Povsem mogoče je, da bi novi sošolci, ki si jih učenci niso izbrali za najljubše sošolce, ostali osamljeni zaradi lastnosti, ki jih njihovi vrstniki ne marajo. Kaj bi jim svetovali, da bi se lažje vklopili v nov razred?

3. korak:

Učencem naročimo, naj pogledajo na dno škatlice. Tam bodo našli različne simbole. Prepričamo se, ali jih učenci poznajo, in vprašamo, zakaj so po njihovem mnenju na škatlici. (Na podlagi simbola ugotovimo, katere veroizpovedi je oseba na škatlici).

Fotografija avtorice prispevka

Učence vprašamo, če bi zdaj, ko vedo, kateri verski skupnosti pripadajo njihovi izbrani najljubši novi sošolci, morda raje izbrali koga drugega. Če se kdo izmed učencev odloči, da to javno pritrdi, ga povabimo, naj nam pojasni, zakaj. Ko predstavi svoje videnje, povabimo k debati tudi ostale učence. Najprej tiste, ki se s trditvijo strinjajo, nato pa tiste, ki menijo drugače. Pozorni smo na strpnost pri poslušanju. Po vsakem mnenju zahtevamo utemeljitev. Učenci govorijo zborno in razločno.  

Ugotovitev:

Osebnostne lastnosti niso določene/pogojene z vero. Človeka spoznamo na podlagi njegovega ravnanja v različnih okoliščinah, prek pogovora, sodelovanja, tekmovanja in podobno. O človekovih osebnostnih lastnostih ne moremo sklepati na podlagi njegove veroizpovedi.

4. korak:

Učence opozorimo na barve škatlic. Pojasnimo, da barve predstavljajo drugačno barvo kože. Med škatlicami najdemo tudi mulata (gl. fotografijo št. 3 – Filip).

Ponovimo vprašanje: Ali bi zdaj, ko so pozorni tudi na raso posameznikov, morda raje izbrali koga drugega za svojega novega najljubšega sošolca?

Ugotovitev:

Osebnostne lastnosti niso določene/pogojene z raso. Človeka spoznamo na podlagi njegovega ravnanja v različnih okoliščinah, prek pogovora, sodelovanja, tekmovanja in podobno. O človekovih osebnostnih lastnostih ne moremo sklepati na podlagi njegove barve kože.

Dodatna možnost

Učence lahko izzovemo z debato o tem, ali se sami vedejo do vseh enako. Če se ne, jih povabimo k razmisleku, zakaj prihaja do razlik.

Vprašamo jih tudi, ali opazijo, da se kdo iz njihove okolice vede drugače do njih kot do njihovih vrstnikov.

S pogovorom želimo učencem pojasniti, da na naše vedenje vplivajo tudi zunanji dejavniki, saj so naši odzivi odvisni tudi od njih in ne le od naših osebnostnih lastnosti. Povabimo jih, da razmislijo o tem, do koga se vedejo drugače in zakaj. Sledi pogovor.

ZAKLJUČEK DELAVNICE JE PRILOŽNOST ZA PREMISLEK

Učence vprašamo, ali so jim vaje dale priložnost, da so spoznali kaj novega.

Spomnimo jih, da so sodelovali s sošolcem, ki si ga običajno ne izberejo za »sodelavca«. Ali jih je kaj v njunem sodelovanju presenetilo? Sta imela kake zadržke ali težave? Ali jima je pogovor omogočil, da sta drug drugega spoznala v novi luči?

Dvojice pozovemo, da podajo iskreno izpoved o lastnem sodelovanju:

Ali jima je bilo težko, da sta morala delati skupaj?

Kaj in zakaj jima je bilo težko/lahko?

Ali sta prek skupnih dejavnosti izvedela kaj novega drug o drugem?

Pari se o teh vprašanjih pogovorijo samostojno. Posameznika si vzameta čas za refleksijo o poteku dela.

Uro lahko zaključimo glede na preostali čas (z evalvacijo dejavnosti, z vislicami – besede za oznako osebe, pogovorom o njihovih izkušnjah, ko so se srečevali z drugačnimi od sebe – po videzu, oblačenju, zmožnostih (na primer z invalidi) …).

*Moški spol je uporabljen kot nevtralni spol – zamisli v prispevku se nanašajo bodisi na najboljšo prijateljico ali prijatelja.

Avtorica prispevka: Zorica Matović

Priloga: list s pridevniki