Kadar govorimo o učinkovitosti, se moramo vprašati, kaj za nas pravzaprav ta pojem sploh pomeni. Običajno je razumevanje povezano z doseganjem določenega cilja. Pomembno je torej, da si tudi na področju komunikacije zastavimo ustrezen cilj, ki je realen, dosegljiv, natančno časovno opredeljen in čim bolje definiran. Obstaja velika verjetnost, da starši prihajajo na govorilno uro ali sestanek s povsem drugačnim ciljem od učiteljevega; ravno zato je smotrno takoj po pozdravu (še bolje pa že ob povabilu) določiti skupen cilj. Npr.: »Pozdravljeni, danes sem vas povabila, da bi skupaj pokomentirali Mihov napredek na učnem in vedenjskem področju ter iskali načine, kako ga še dodatno podpreti.«

Zakaj omenjam podporo otroka? Običajno ob povabilu v šolo starši ne pričakujejo dobrih novic. Saj jih, če smo iskreni, zelo poredko povabimo z namenom, da bi jim posredovali dobre novice. V časovni stiski se osredotočamo večinoma le na odpravljanje težav na učnem ali vzgojnem področju. Ob tem se pozabimo vprašati, koliko tovrstnih povabil dobijo starši nemirnega in/ali učno neuspešnega otroka že zgolj v prvih devetih letih šolanja. Gre torej za spreminjanje vzorca pričakovanj. Pomembno je ozavestiti naša lastna pričakovanja in jih skrčiti na tista, ki so realna. Ne bi bilo namreč pošteno pričakovati, da danes mami težko vodljivega otroka postrežemo s kupom informacij, naslednji dan pa pričakujemo v šoli na njegovem mestu otroka s povsem drugim značajem. Enako pomembno je zavedanje, da imajo tudi otrokovi starši do nas oz. do šole določena pričakovanja. Lahko so bolj ali manj realna (lahko npr. pričakujejo, da boste vse rešili sami, saj ste vendar pedagog), zato je toliko bolj pomembno, da jih po teh pričakovanjih odkrito povprašamo. V naslednjem koraku pričakovanja razmejimo. Čisto preprosto in iskreno: »V tem oziru lahko ponudim to in to, tega in tega vašega pričakovanja pa ne morem udejanjiti.«

Tretji pomemben vidik zajema strokovnost in korektnost pri podajanju informacij. Pri tem odpadejo vse »skrajne« oznake, kot so npr. vedno, vse, vsak, nič, nikoli ipd. Omejimo se na realne informacije in objektivna opažanja o otroku. Ne rečemo: »Vedno krši pravila«, pač pa konkretno opišemo: »Kadar se postavimo v kolono, želi biti prvi in ne zdrži na svojem mestu v koloni.« Izogibajmo se subjektivnih sodb (npr. »Zdi se mi, kot da ves čas išče pozornost«). Interpretacijo iščimo kvečjemu skupaj s starši, ki svojega otroka najbolje poznajo (»Kaj menite/kakšne so vaše izkušnje, v katerih primerih v interakcijo s sošolci vstopa tako, da jim jemlje barvice ali skriva stvari?«).

Uporabimo moč argumenta namesto argumenta moči. Naša pozicija ne upravičuje vzvišenosti nad starši. Če želimo pridobiti njihovo sodelovanje, jih moramo prepričati o koristi le-tega s pomočjo strokovnih argumentov. Če bodo želeli naše (osebno) mnenje, nas bodo zelo verjetno o njem tudi neposredno vprašali. Če podajamo mnenje ali nasvet nekomu, ki zanj ni prosil, ga najverjetneje tudi ne bo upošteval.

Starše obravnavajmo kot enakovredne partnerje pri pogovoru. Učitelj je strokovnjak na pedagoškem področju in ima pomembne informacije o otroku v šolskem času, starši pa so  »strokovnjaki« za tega posameznega otroka, ki ga spremljajo od rojstva dalje, in imajo pomembne informacije o tem, kakšen odnos otrok izkazuje do šole, še preden se zjutraj odpravi od doma (s težavo/stisko/strahom/z lahkoto/dobro voljo), koliko ga pouk izčrpa, koliko časa in energije potrebuje za učenje in domačo nalogo, kako se v domačem okolju vključuje med vrstnike ipd. Naš odnos do staršev naj bo v vsakem primeru spoštljiv (ne glede na njihovo morebitno nižjo izobrazbo, predsodke do šole, tujejezičnost ali kaj drugega).

Upoštevajte, da so lahko na sogovornikovi strani prisotna intenzivnejša čustva (strah, ki ga čuti npr. zaradi slabih izkušenj, lahko že lastnih izpred let, ali pa kot mama/oče, ki neprestano dobiva negativne informacije o otroku; jeza – zaradi občutka, da ga napadamo; nemoč – ki jo neprestano doživlja ob vzgoji svojega otroka …). Nanje se je dobro pripraviti in se ne odzivati burno. Najlažje je, če čustva ustrezno prepoznamo, poimenujemo, pokažemo razumevanje (empatijo) in se osredotočimo na rešitev, v smislu: »Gospa, razumem vašo jezo. Verjetno pogosto poslušate takšne informacije o sinu. Poglejva, kako mu lahko skupaj pomagava, da se bo bolje prilagodil pravilom.« Namerno sem uporabila dvojino – s tem sporočamo, da si bomo odgovornost za reševanje težave delili, saj se starši bojijo, da jim bomo zgolj natresli dejstva o otrokovih prekrških, nato pa se bodo morali znajti sami (česar pa očitno ne znajo, sicer bi zadevo že uredili).

Komunicirajmo asertivno, ne agresivno. Če bomo kritizirali, obtoževali, grozili, se bodo starši bodisi branili (lahko z verbalnim napadom) ali pa se bodo »zavlekli« na varno in jih zlepa ne bomo več privabili v šolo. Ne očitajmo in ne namigujmo, da so starši krivi za katero koli otrokovo vedenje. To je popolnoma neproduktivno. Svoja opažanja o otroku povejmo čustveno neprizadeto (brez jeze, nerganja). Starši se bodo dobro odzvali, če bomo namesto jeze izrazili pristno skrb za otroka. Namesto: »Spet je bil brez naloge, to me res pojezi!« raje umirjeno recimo: »Skrbi me, kako bo nadaljeval z zahtevnejšo snovjo, če snovi ne utrjuje sproti z domačimi nalogami.« Asertivnost se kaže v izražanju objektivnih informacij, jasno izraženi prošnji (ne zahtevi, manipulaciji ali prisili!) in zahvali ob izkazanem želenem vedenju s strani drugega.

Zavedajmo se, da bi starši storili vse, da svojega otroka zaščitijo. Če imajo občutek, da ga ogroža učiteljica s svojo krivičnostjo (»Se je spravila nanj«), ga bodo za vsako ceno ščitili pred vami. Dokažimo jim, da ga ne ogrožamo mi, ampak njegov uspeh ogroža njegovo nedelo; njegovo sprejetost med vrstnike ogroža njegovo ščipanje, zmerjanje ali skrivanje copatov. Pridobimo njihovo zaupanje. Pokažimo jim, da poznamo tudi otrokove dobre plati in močna področja, kakšno njegovo zanimanje in to, s čim se ga da razveseliti. S tem se izkažemo kot bolj verodostojen sogovornik, ki ne sodi pavšalno, pač pa se je v poznavanje njihovega otroka res poglobil.

Aktivno poslušajmo. Ljudje si želimo biti slišani in razumljeni. Tako kot mi želimo, da nas starši slišijo (ne le poslušajo, ampak razumejo bistvo našega sporočila), si tudi oni želijo, da jim mi prisluhnemo, ne pa zgolj »oddrdramo svoje« in se nato izgovorimo, da se nam mudi. Vzemimo si dovolj časa vsaj na začetku, kasneje se nam bo to obrestovalo.

Pohvalimo otroka in pohvalimo starše. Včasih je tako težko najti ali izreči pohvalo, pa tako čudežno moč ima. Zavedajmo se, da se krepi tisto vedenje, ki ga spodbujamo; ne pa tisto, ki ga ignoriramo. Če ne najdemo ničesar drugega, lahko pohvalimo že to, da so se odzvali povabilu in prišli na sestanek – s tem kažejo, da so skrbni. Najboljši recept je t. i. »sendvič sporočilo«: uvodna pohvala, izziv – kaj bi bilo treba izboljšati, zaključek s pohvalo. Tako bodo naslednjič starši lažje in raje prišli v šolo. Pri otroku pohvalimo že majhen napredek na določenem področju, kjer želimo spremembe.

Pazimo na neverbalno komunikacijo: kar 70–80 % našega sporočila je na neverbalnem nivoju! Pomembni so torej naša telesna drža, ravno prav močan stisk roke, pogled v oči, nasmeh ob pravem trenutku itd. Z neverbalno govorico se lahko hitro izdamo, če nas je strah ali če smo negotovi, jezni ipd. Zato je dragocena naložba, da ob pridobivanju strokovnega znanja skrbimo tudi za ustrezno psihohigieno oz. lastno osebnostno rast (npr. prepoznavanje in obvladovanje lastnih čustvenih stanj).

Zmanjšajmo šum v komunikaciji: preverjajmo, ali smo prav razumeli (»Če vas prav razumem, je Jan prejšnji teden prihajal brez naloge, ker je imel pogoste glavobole?«), in napotimo starše direktno k učiteljem, ki imajo več informacij ali informacije iz prve roke (npr. razrednik à predmetni učitelji).

Pogovor s starši ni prostor za sproščanje naše lastne napetosti, ker nas kot razrednika ostali učitelji stiskajo v kot, naj že vendar nekaj ukrenemo, ali ker z obilico administrativnih nalog pritiska na nas vodstvo šole! To moramo razčistiti drugje, s starši pa se mirno pogovoriti in jim posredovati informacije. Naše težave (na organizacijskem področju, v razredu – z drugimi učenci, z vodstvom ali zahtevnim delom) naj ne bodo predmet debate s starši!

Predvsem pa dobro premislimo, preden besede izrečemo, saj naj bi besede gradile, ne pa rušile. »V trenutku, ko besedo izgovorimo, nismo več njen gospodar.«

Avtorica: Tadeja Podgorelec, univ. dipl. psih.