Slika 0

Nemogoči predmeti niso več zanimivi le za redke umetnike, psihologe, fizike in morda matematike. Pomagajo nam razumeti zamotano delovanje in povezave gledanja kot občutenja zunanjega sveta ter zaznavanja (percepcije) – procesa, s katerim te občutke osmislimo.

Svetloba, ki pade v oko, nosi dve pomembni informaciji: o svetilnosti (intenzivnosti svetlobe) in barvi (valovni dolžini). Vsa pestrost živega sveta in predmetov, ki jih vidimo, je rezultat teh dveh vrst informacij.

Svetlobni žarek vstopi v oko skozi zenico, leča pa ga usmeri na zadnji del očesa, ki ga prekriva mrežnica (retina). Leča pri tem spreminja obliko tako, da je slika predmeta, ki ga gledamo, kolikor mogoče jasna. Mrežnico sestavljajo čutilne celice, t. i. paličice in čepki. Ko svetlobni žarki padejo na te celice, povzročijo električne impulze, ki jih očesni živec prenese do možganov. Ta precej poenostavljena razlaga gledanja oz. občutenja zunanjega sveta z očmi nas ne sme zavesti. Šele v zadnjih dvajsetih letih so namreč znanstveniki pri raziskavah človekovih optičnih zaznav dosegli občuten napredek. Ugotovili so, da so nekateri temeljni zaznavni procesi, kot npr. konstantnost oblike in velikosti ter zaznavanje globine, prirojeni. To pomeni, da obliko določenega predmeta zaznavamo enako, čeprav spreminjamo kot pogleda, pa tudi če se od predmeta oddaljujemo ali se mu približujemo. Pokazali pa so tudi, da so nekateri zaznavni procesi odvisni od izkustva, da torej niso prirojeni – to v glavnem velja za dojemanje barv, v isto kategorijo pa sodi tudi zaznavna naravnanost, na katero vplivajo motivacija, pričakovanja, čustva in vrednote.

Slika 1

Eno najpomembnejših vprašanj vidnega zaznavanja je, kako naš vidni sistem predmet iz dvo- ali tridimenzionalnega zunanjega sveta interpretira iz njegove dvodimenzionalne slike na mrežnici. Glede na ogromno število podatkov, ki jih možgani dobijo prek mrežnice, bi lahko prišlo do zmešnjave oz. dvoumnosti. Pa po navadi ni tako. Možgani informacij ne dojemajo zgolj pasivno, temveč tisto, kar vidimo, interpretirajo in skušajo osmisliti. To se dogaja tudi tedaj, ko za odločanje dejansko nimajo dovolj informacij. Lep dokaz za to je Neckerjeva kocka. Ko jo nekaj časa gledamo, ugotovimo, da se tisto, kar vidimo, spreminja. Najprej jo vidimo kot kocko, obrnjeno v eno smer, če pa jo gledamo še naprej, ugotovimo, da se je obrnila – tista stran, za katero se je zdelo, da je zadaj, je sedaj spredaj in obratno. To se dogaja tudi, če si prizadevamo, da bi ves čas videli le eno vrsto kocke. Torej pojav ni niti nameren niti zavestno nadzorovan. Iz tega lahko zaključimo, da pri gledanju nekega predmeta nezavedno ugibamo oz. domnevamo, kaj vidimo.

Pri gledanju Neckerjeve kocke dobijo možgani hkrati dve različni, vendar enako verjetni domnevi in nobene druge informacije, s katero bi presodili, da je ena od teh dveh domnev pravilnejša ali verjetnejša od druge. Zato nihajo med obema, rezultat pa je naša izmenična zaznava.

Slika 2: Neckerjeva kocka / Slika 3: Rubinova vaza

Načine, na katere deluje naše vidno zaznavanje, so prvi raziskovali likovni (gestaltni) psihologi. Pri tem so odkrili nekaj temeljnih zakonov. Najpomembnejši od njih je gotovo zakon o razlikovanju figure (oblike) od ozadja. Glavni argument za to je še vedno poskus z Rubinovo vazo. Ko gledamo sliko 2a, vidimo ali vazo ali profila dveh obrazov. Če vidimo vazo, potem profila izgineta in tvorita ozadje. Ko pa opazujemo profila, ozadje postane vaza. Razlog, da obojega ne moremo videti hkrati, je dejstvo, da naše zaznavanje stvari, ki jih gledamo, vedno organizira v figure, ki stojijo pred določenim ozadjem.

Čeprav možgani skušajo enoznačno interpretirati vsako našo zaznavo, včasih pride do dvoumnosti. V primeru slike Soproga in tašča lahko naenkrat vidimo le eno interpretacijo, saj vidni sistem poveže v celoto posamezne dele slike. Ko pozornost opazovalca preide na drug del slike, možgani interpretirajo isto sliko na drug način – lahko pa je ta preskok povsem spontan.

Slika 4

Nekaj podobnega kot pri Neckerjevi kocki se nam dogaja tudi pri opazovanju slik, ki vsebujejo dve podobi. Zelo znan primer je slika Soproga in tašča, ki je bila prvič objavljena leta 1888 na neki razglednici, slavna pa je postala leta 1915, ko jo je objavil angleški risar stripov W. E. Hill.

Pri interpretaciji opazovanega predmeta lahko pride tudi do pomote, kar niti ni tako čudno, saj pri vsaki sliki na mrežnici možgani dobijo ogromno informacij. Tako nastanejo optične prevare ali optične iluzije.

Slika 5

Najbolj znane optične iluzije. Ugotovite, ali so premice vzporedne in ali so daljice enako dolge in ali sta oranžni piki sta enako veliki.

Izmed množice vseh nas bodo zanimali le t. i. nemogoči predmeti – objekti, ki jih lahko upodobimo v dvodimenzionalnem prostoru, v tridimenzionalnem prostoru pa ne morejo obstajati.

Slika 6

Slika enega prvih primerov nemogočih predmetov je iz 15. stoletja. To je cerkev Grote Kerke iz Brede na Holandskem. Težko bi trdili, da je nastala namerno, najbrž je le posledica pomanjkanja znanja iz perspektive.

Leta 1934 je švedski slikar in umetnostni zgodovinar Oscar Reutersvärd z razstavo del Opus 1 odprl nov svet predmetov in oblik, ki si jih do tedaj ni bilo mogoče zamisliti.

Slika 7

Približno dve desetletji kasneje je posebno zanimanje za Reutersvärdovo delo vzbudil članek o nemogočih predmetih kot posebnem primeru optičnih iluzij, objavljen v reviji The British Journal of Psychology. Skupaj sta ga napisala odlična angleška znanstvenika, genetik Lionel Sharples Penrose in njegov sin, matematik in fizik Roger Penrose. Povod za članek je bilo predavanje holandskega slikarja in grafika Mauritsa Cornelisa Escherja o »nemogočem tribaru« leta 1954, ki ga je poslušal tudi Roger Penrose. Avtorja sta želela biti v članku čim bolj nazorna, zato sta si zamislila poseben model nemogočega stopnišča in kopijo članka poslala tudi Escherju. To je umetnika spodbudilo in navdihnilo dve novi, danes zelo znani umetnini, Vzpenjanje in spuščanje (1960) in Slap (1961).

Slika 8 / Slika 9

NEMOGOČE STOPNIŠČE

Ali lahko iz slike stopnišča ugotovimo, katera stopnica leži najvišje in katera najnižje? Kaj se zgodi, če se začnemo po stopnicah vzpenjati na desno, in kaj, če gremo na levo? Na vsa ta vprašanja sta v omenjenem članku odgovorila kar avtorja. Naš sistem vidnega zaznavanja samodejno privzame, da gledamo model z naključnega zornega kota, in zato »ugotovi«, da so stopnice povezane. Čeprav je tako stopnišče nemogoče izdelati, njegova slika našemu razumu ne nasprotuje. Še več, večina ljudi pri opazovanju tega modela opisanega paradoksa sploh ne opazi.

Slika 9b / Slika 9c

»Model« nemogočega stopnišča (osnova za grafiko Vzpenjanje in spuščanje) in njegova shematsko prikazana protislovnost

NEMOGOČI TRIKOTNIK

Nemogoči trikotnik je v vsakem od oglišč na videz povsem normalen, paradoks opazimo šele, ko trikotnik gledamo kot celoto. Njegove stranice se hkrati oddaljujejo in približujejo in se nekako srečajo v nemogoči postavitvi. Težko si je predstavljati, kako bi združili posamezne dele v resničen tridimenzionalni predmet. V resnici za paradoks ni kriva slika, ampak njena tridimenzionalna interpretacija v naši glavi. Ta je, kot vemo, omejena z našim vidnim sistemom. Slednji pa, če ima le minimalen razlog, sliko ali podobo vedno interpretira kot tridimenzionalno, hkrati pa slike, narisane v perspektivi, nikoli ne interpretira dvodimenzionalno.

Človekovo vidno zaznavanje je torej pri pretvorbi dvodimenzionalne slike v tridimenzionalno interpretacijo zelo omejeno. To pa je v bistvu prednost, ne slabost, saj s pomočjo teh omejitev možgani lahko določijo globino v vsaki točki slike. Če pomislimo na človekov razvoj, je to tudi povsem normalno. Prvotno človek ni poznal slik in fotografij in je opazoval le realni tridimenzionalni svet okoli sebe. Šele kasneje ga je skušal upodobiti oz. ga je omejil in poenostavil z eno dimenzijo manj.

Slika 10

NEMOGOČI TRIZOB

To je zadnji med slavnimi nemogočimi predmeti. Če pokrijemo spodnji del slike, vidimo, da je ostanek predmeta povsem sprejemljiv oz. normalen. Zdi se nam, da je sprednji del predmeta zgrajen iz ravnih ploskev, ki tvorijo dva pravokotna roglja.

Če pa se nato osredotočimo na spodnji del slike, vidimo tri cilindrične roglje – torej krive ploskve. Pri ločenem opazovanju sta interpretaciji povsem različni in ne vemo več, kateri del predmeta je bolj, kateri pa manj oddaljen. Pogled namreč bega med dvema trojicama vzporednic, ki določajo dva štirioglata roglja, in med tremi pari vzporednic, ki opisujejo tri valje. Tako smo spet pri prej opisanem problemu figure in ozadja.

Slika 11a / Slika 11b / Slika 11c

Poleg teh dveh paradoksov (okroglo – oglato, figura – ozadje) je v sliki nemogočega trizoba skrit še tretji, števni paradoks. Ko ugledamo narisani predmet, nezavedno preštejemo njegove robove oz. obrise in iz tega števila skušamo ugotoviti njegovo površje. Sistem zaznavanja pa je v primeru nemogočega trizoba zbegan, saj so nekateri obrisi dvoumni; pripadali bi lahko eni ali drugi interpretaciji predmeta.

S povečevanjem števila rogljev se učinek paradoksa zmanjšuje, pri »nemogočem slonu« na sliki 10 pa je še lepo viden.

Slika 12

Narisati je mogoče tudi predmete, ki so lahko mogoči ali nemogoči, odvisno od naše interpretacije.

Slika 13

S tem pa se razvoj optičnih prevar ni končal. Vedno znova nastajajo čudovite slike, ki nam burijo domišljijo in nas presenečajo.

Slika 14

Optične iluzije uporabljajo tudi v reklamne namene.

Slika 15

Avtor: Gregor Pavlič