Kdo sem, kaj sem in kam grem?

Sem vzgojiteljica, psihologinja, sociologinja, znanstvenica, mediatorka, včasih tudi »firbcologinja«. Sem paznica, sem policajka, sodnica in še kaj. Ste že uganili? Sem Eva Jazbec Leber in sem učiteljica razrednega pouka! »Pozdravljena, Eva!« si mislite, kajne? Res je, vse to sem jaz – in še več. To delo ni moja služba, to je moje poslanstvo. Opravljam ga z užitkom, z veseljem, včasih pa tudi z jezo in žalostjo, saj otrokom odpiramo vse poglede v današnji svet. Pripravljamo jih na življenje, ki ni vedno obarvano samo rumeno ali zeleno, temveč z vsemi barvami slikarske palete.

Kaj smo skupaj »ušpičili«?                                                           

Vedno je bila moja velika želja, da bi počela nekaj edinstvenega, drugačnega in zame življenjsko polnega. Vseh projektov se lotim skupaj s svojimi učenci. Vsako leto z novimi obrazi pričnemo šolsko leto. John Locke je poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Vsak človek naj bi se rodil kot nepopisan list papirja, »tabula rasa«. Tako se počutimo učitelji čisto vsako šolsko leto, v rokah držimo skoraj nepopisane liste papirja. V tistem trenutku so to naši otroci. Moj moto je, da vsaj enkrat tedensko počnemo kaj nevsakdanjega, kaj takšnega, da nas vrže iz cone udobja. Obujemo različne nogavice, na obisk povabimo različna živa bitja, za domačo nalogo prinesemo robčke ali pa kar pišemo predsedniku.

Ne boste verjeli, čudeži se dogajajo.

SLIKA 1: Učenci so si obuli različne nogavice.

Mi redko počivamo, zato smo že zavihali rokave in se lotili novega projekta. Še bolj zanimivega, pisanega in zabavnega. Tako sem zasnovala zgodbico za otroke; največji motivator je bil moj mož, Rok Leber, ki je poln idej in inovativnosti. V veliko oporo pri nastajanju in oblikovanju vsebine mi je bila tudi ilustratorka Nea Likar. Z učenci 4. razreda Osnovne šole Dramlje smo se odločili, da bomo skupaj napisali in ilustrirali zgodbico za otroke, in tako je nastala ideja o našem Mega račku!

SLIKA 2: Učence sta obiskala Jack in njegova lastnica Daša Verbovšek.

SLIKA 3: Učence je obiskal predsednik RS Borut Pahor.

Ideja o pisanju in ilustriranju besedila je nastala v okviru učnega procesa. Pri pouku smo se z učenci pogovarjali o tem, kako razvijati pisne spretnosti in napisati domišljijsko besedilo. Ugotovili so, da je to izredno zahtevno delo. Z učenci sem delila, kaj je bila vedno moja sanjska želja. Nato je sledilo prvo branje mojega avtorskega besedila pred učenci. Zgodbica nosi naslov Mega raček (lektorirala jo je kolegica Sara Prevolnik). Gre za vsebino, vezano na čisto okolje, onesnaževanje in ločevanje odpadkov. Otroke sem želela opozoriti na pomen čistega okolja in na posledice, ki jih ustvarjamo ljudje. Mega raček ima širši pomen, saj ima čudežno moč in z njo rešuje druge račke, vendar svojega okolja ne more spremeniti in ga očistiti. Skupaj smo ugotovili, kaj manjka zgodbi. Točno to, kar si mislite, ilustracije! Pogosto se prelevimo v kožo drugih, saj se učenci tako naučijo empatije do soljudi. Postanemo predsedniki, učitelji, zobozdravniki ali – ilustratorji. Razvijati skušamo odgovornost in razumevanje stališč ter raziskujemo in razvijamo svoje spretnosti. S pomočjo različnih projektov učenci pričnejo izražati svoje želje, se jih naučijo uveljavljati, hkrati pa z igro vlog širijo besedišče in komunikacijske spretnosti. Igranje različnih vlog ima za učence več pozitivnih učinkov, hkrati pa z njim razvijamo občutek za druge ljudi, mogoče mlajše ali starejše, še bolj pa za tiste, ki so drugačni od nas.

SLIKA 4: Učenci so v igri vlog postali »zobarji«.

Aktivni učenci so brez pomislekov v okviru likovne umetnosti in pouka slovenskega jezika pričeli soustvarjati skupaj z mano in dobili vsak svojo vlogo. V tem trenutku je besedilo postalo naš skupni projekt, ki smo ga skrbno razvijali in negovali. Učenci so zgodbo kar po prvem pripovedovanju likovno poustvarjali, saj so tako čim manj razmišljali in ustvarjali brez zavor. Pri tem so uporabljali barvice in flomastre, saj smo želeli, da nastanejo izdelki, ki bodo pristni in polni vtisov. Tako smo se skupaj usedli na vlak, ki nas pelje v daljave. In to nam je najbolj všeč, saj v nas vzbuja prijetne občutke in pričakovanja ter pospešuje razvoj. Rekli smo si, da raziskujemo književnost in likovno umetnost. Saj veste, kaj pravijo, več glav več ve!

Zgodba z ilustracijami je tako nastala skozi izkustveno in sodelovalno učenje. Učenci so še vedno polni vtisov in ponosni, da so bili del nepozabne izkušnje. Pravijo, da je bilo najbolj zabavno, ko so lahko za en dan postali ilustratorji.

ODLOMEK IZ ZGODBICE:

Največja želja Mega račka se je po deželi Ga-Ga hitro razširila. Vsi so si želeli čisto reko, a odpadkov ni moč odstraniti, tudi če imaš čudežno moč. Tam bodo še veliko račjih let. Kljub temu pa so rački vedeli, da so skupaj lahko močnejši, in mogoče jim le uspe skupaj kaj doseči.

SLIKA 5: Učenci so za en dan postali ilustratorji.

Sedaj si želimo sanje uresničiti do konca – in zgodbica bo dobila svoj smisel. Nas je navdušila in nas opomnila na pomembnost čistega okolja. Upamo, da bo zgodbica izdana in bo tako segla v domove vseh Slovencev.

Naj vas ne bo strah, tudi vas lahko obišče Mega raček in reši primer!

SLIKA 6: Ilustracija učenca 4. b, OŠ DRAMLJE (Mega raček)

SLIKA 7: Ilustracija učenca 4. b, OŠ DRAMLJE (Mega raček)

Avtorica: Eva Jazbec Leber, mag. prof. raz. pouka in mag. prof. inkl. ped.

Vse fotografije so iz osebnega arhiva avtorice.