Učiteljice in učitelji spadajo v skupino poklicev z najvišjo pojavnostjo izgorelosti. V tej neslavni skupini so skupaj z zdravniki, medicinskimi sestrami, socialnimi delavci in policisti.

DRUŽBENI INTERES

Nikakor ni samo v interesu učiteljev, da bi to spremenili, lažje delali in bolj zadovoljno živeli. Če bomo kot družba učiteljem zagotovili boljše pogoje dela, bodo od tega imeli najprej veliko korist naši otroci. Posledično bo to pomenilo čvrstejše družbene temelje za prihodnja desetletja. Kot starši in kot skupnost se moramo vprašati, kakšne posledice bo imelo, če bomo še naprej dopustili, da učitelji delajo čisto na robu. In delajo. Lahko da se tega včasih sramujejo in o tem ne govorijo dovolj na glas. To pa ne spreminja dejstva, da jih polovica svoje delo doživlja kot izjemno stresno, 30 odstotkov jih kaže določene znake izgorelosti, vsaj 10 odstotkov učiteljev pa je hudo izgorelih. Take ali podobne podatke kaže več resnih raziskav, med drugim tudi raziskava SVIZ-a o poklicnem stresu pri slovenskih vzgojiteljih in vzgojiteljicah ter učiteljicah in učiteljih.

Te številke bi morale pomeniti rdeči alarm za vse deležnike: šolske sindikate, javnost, politike, starše, strokovne službe, ravnatelje in učitelje same. Za vsako od naštetih skupin bi lahko napisali manifest, kako prispevati k izboljšanju položaja učiteljev. Ker je ta prispevek namenjen učiteljem, želim pokazati, kje kot psihoterapevt vidim vzvode moči, s katerimi se lahko učitelji v danem položaju izognejo izgorelosti.

STRESNI FAKTORJI ALI ZAKAJ KATJA IZGOREVA

Na pogovor je prišla Katja.[1] Po poklicu je učiteljica in prišla je zaradi težav s čezmerno izčrpanostjo. Nekje sredi drugega srečanja:

Jaz: »Da bi rešila svoj problem, je dobro, da najprej razumeš njegov izvor …«

Katja malce jezno: »Kar nehaj s to psihologijo. Že vem, kaj me boš vprašal. Kaj hočem spremeniti pri sebi? Točno vem, kje je izvor problema, in ni pri meni!«

Pričela je jezno naštevati:

  • »Najprej vedenje učencev. Nekateri so razvajeni, drugi agresivni, tretji nesocializirani …
  • Vedenje staršev. Nekateri izsiljujejo, klevetajo, ignorirajo …
  • Pa sodelavci in vodstvo. Pritiski, ignoriranje, konflikti …
  • Formalne zahteve. Kurikulum, kup administracije, ocenjujejo nas …
  • Odgovorna sem za vse mogoče.
  • Ne morem dobro delati, ker je v razredu preveč otrok.
  • Neprestane spremembe – informacijske tehnologije in ne vem, česa še vsega.
  • Nihče ne spoštuje mojega dela.
  • Nikjer ne čutim podpore, razumevanja …«

Sredi naštevanja je njena jeza prešla v žalost, končala je tiho, s solznimi očmi. Takrat se je tudi meni posvetilo, da sem z intervenco zgrešil. Začel sem reševati problem, ne da bi izrazil razumevanje njene čustvene stiske in objektivno zahtevne situacije.

Jaz: »Imaš popolnoma prav. Poklic, ki ga opravljaš, je že sam po sebi izjemno zahteven. Kaj šele v pogojih, v katerih delaš ti. Naj ti povem, da zelo cenim trud učiteljev. Tudi vzgojiteljicam in učiteljicam svojih otrok se večkrat zahvalim in izrazim razumevanje, kako zahteven poklic opravljajo. Vaš vložek daleč presega nagrado, ki ste je deležni. In res je tudi, da vsi dejavniki, ki si jih naštela, pomenijo izjemno stresno delovno okolje …«

Nekaj časa sva tiho.

Jaz: »Kaj bi si še želela slišati?«

Katja: »Ne vem, to, ja, da imam prav, da bi morali ti starši ukrotiti svoje otroke, da bi nas moralo vodstvo zaščititi, ne pa nas vedno bolj izpostavljati. Da sem kot ponudnik storitev na trgu in da me vsak laik lahko zafrkava. Pa da imamo v kolektivu strupene odnose, pa nobene resne podpore, da bi reševali težave …«

Sam sem tiho poslušal in hkrati opazoval dogajanje v sebi. Empatično sem razumel njeno žalost, jezo in občutek nemoči. Vendar nisem čutil žalosti z njo. Naučil sem se postaviti mejo med njenimi čustvi in svojim čustvenim aparatom. Ni se me dotaknilo, ko je pokazala jezo in izrazila kritiko mojega dela, v smislu, kaj zdaj še jaz hočem od nje, ko pa se že tako počuti žrtev vseh teh stresnih dejavnikov. Svoje doživljanje v tistih trenutkih opisujem, ker je ta veščina čustvene distance do drugih oseb pomembno orodje samozaščite pri intenzivnem delu z ljudmi. In skupna točka poklicev z največ izgorelosti je ravno to – intenzivno delo z ljudmi.

Ali lahko preskočim poglavje »psihološko ozadje izgorelosti«?

Nekaj srečanj kasneje. Katja po nekaj tišine: »Hja, res je težko, starši, otroci, sistem … A tega v tem trenutku ne morem spremeniti. Hočem pa delati kot učiteljica. Kaj naj naredim, da ne bom več izgorevala?«

Še preden sva prešla na praktične rešitve, sem ocenil, da bo Katja svoje meje veliko lažje ščitila, če bo razumela psihološko ozadje, zakaj tega že do sedaj ni počela.

Pokukala sva v njeno zgodnje otroštvo. Katja je imela v spominu, da je bila njena mama velikokrat žalostna, čustveno odsotna in pogosto utrujena. Da pa jo je, sicer redko, pohvalila, kadar je bila zelo pridna, kadar ji je pomagala kuhati ali pospravljati. Ker je bila Katja takrat stara šele nekaj let, je mamine reakcije razumela tako:

(1) Kadar mamici pomagam, me objame. To pomeni, da me ima rada, in to je zame zelo pomembno.
(2) Kadar delam kaj po svoje, pa me mamica ignorira. Takrat me nima rada. To pomeni, da sem nekaj vredna samo, če ji pomagam.

(3) Moram doseči, da bom v maminih očeh in očeh drugih vredna ljubezni. Zato bom vse življenje zelo pridna, izogibala se bom konfliktom, da se ja ne bi kdo jezil name. Vedno bom pomagala drugim.

Za Katjo je bilo pomembno spoznanje, da njeno razdajanje in izogibanje konfliktom ni brez logike. Strinjala se je, da praktični nasveti, kot recimo: vzemi si čas zase, zabavaj se, reci ne, ne sekiraj se toliko …, pri njej ne bi imeli učinka, če ne bi prej pokukala v psihološko ozadje. Saj vsakdo ve, kakšno bi moralo biti uravnoteženo, zadovoljno življenje. Nekaj dela, potem počitek, zabava, nekaj časa zase in prijetni odnosi z bližnjimi, pa ne bi bilo nobene izgorelosti. Zanimivo postane, ko pokukamo v lastno ozadje, zakaj ne živimo tako.

PRAKTIČNI UKREPI

Med nadaljnjimi srečanji je Katja okrepila zdrava odrasla prepričanja – da je ona OK, tudi če komu reče ne, če se spusti v konflikt, tudi če je kdo ne mara in tudi če naredi kakšno napako. Potem sva raziskala vsak stresni faktor posebej in našla praktične načine, kako ustaviti izčrpavanje.

Neprimerno vedenje učencev

Katja je učila v 8. razredu osnovne šole in je neprimerno vedenje učencev doživljala kot izjemno stresno. Njena osnovna naloga je bila, da učencem na primeren način poda učno snov. To je počela zelo rada in pri tem je bila uspešna. Problem pa je bilo recimo motenje pouka s strani vedno istih učencev. Ogromno energije ji je vzelo, da se je borila z njimi.

Problema sva se lotila tako, da sva ga razdelila na več delov. Zanimalo naju je, kateri deli problema so rešljivi, kateri nerešljivi, katerim pa se lahko izogne. Najprej sva iskala nerešljive. Strinjala sva se, da na kratki rok vzgoje staršev in psihološke strukture učencev ne more spremeniti. Zato sva rekla – to je ta hip nerešljivo in tukaj ne bova izgubljala energije. Drugi del tega problema je Katja videla v prevelikem številu otrok v razredu. Strinjala sva se, da tudi to ni odvisno od nje in da se s tem ne bova ukvarjala. »V redu,« je rekla Katja, »kaj potem lahko spremenim?«

Prišla sva do konkretnega primera fanta v njenem razredu. To je bil Simon, ki je pogosto motil pouk, delal ravno obratno, kot je zahtevala Katja, igral razrednega klovna. Za slabe ocene mu je bilo vseeno. V nekem primeru, ko ga je grajala, je vrgel stol ob tla in jo grdo ozmerjal. Njegove reakcije se je ustrašila. Katja je vedela, da je fant v resnici bister, a kot bi sabotiral samega sebe, zraven pa še njo in celoten učni proces.

Potem sva skupaj pogledala Simonovo ozadje. Starši mu nikoli niso postavljali zahtev. Pohval ni dobival, nikoli ni bil nagrajen. Tudi realne kritike ni bil deležen. Doma so mu rekli na primer: »Ti si tako ali tako izgubljen primer. Grozen si, nesposobnež.«

Simon je bil vzgojno zanemarjen. V prvi vrsti mu je manjkalo izkazovanja ljubezni in vzgojnih spodbud. Nikoli ni slišal, da je krasen, sposoben in da ga imajo starši radi. Ker ga starši niso vzgajali, ni zanesljivo vedel, kaj je prav in kaj narobe. Pogosto ni točno vedel, kaj drugi pričakujejo od njega. Kadar nalašč ni hotel narediti tega, kar je zahtevala učiteljica, je ta »nočem« v resnici pomenil naslednje: o sebi je mislil, da je slab, nesposoben, hkrati pa ni vedel prav dobro, kako se sprejemljivo obnašati. In ker ni hotel pokazati, da se ne zna sprejemljivo obnašati, saj bi se tako razkrilo, da je nesposoben, je raje izbral vlogo upornika. Njegova logika je bila: bolje je biti upornik kot neumnež.

Strinjala sva se, da bi Simon potreboval veliko izkazov naklonjenosti. Pa veliko pohval. Najbolje bi bilo, da bi kdo vsak dan pohvalil kako njegovo vrlino. Pogosto se ne počuti varnega, ker ne ve točno, kaj se od njega pričakuje. Zato potrebuje bolj jasna in eksplicitno izražena navodila. Mogoče ne pred celim razredom.

Katja je po tem pogovoru izrazila jezo, zakaj se mora zdaj ona ukvarjati s psihologijo svojih učencev. Hkrati pa je bilo videti, da sta se strah in odpor do vedenja tega fanta močno zmanjšala. Strinjal sem se z njo, da je njeno osnovno delo učenje. Se je pa tudi ona strinjala z mano, da je za vse profesionalce, ki intenzivno delajo z ljudmi, zelo koristno, da v grobem poznajo psihološko ozadje vedenj, ki jim povzročajo stres.

Podobno kot za tega fanta sva pogledala logiko v ozadju še za druge tipe vzgoje (razvajeni, prezaščiteni, pretirano socializirani, prevečkrat kaznovani …). Katja je s tem pridobila:

  • nabor učinkovitejših sporočil, saj so bila prilagojena tipu otroka;
  • večjo čustveno distanco do vedenja otrok; njihovih reakcij ni jemala nase; dobro se ji je zdelo, da jih razume in jih lahko do neke mere predvidi;
  • postavila si je mejo, do katere neustrezno vedenje učencev še spada v okvir njenega dela, na kateri točki pa bo sebe zaščitila in brez slabe vesti predala primer drugim, ki so za to zadolženi;
  • otroci so se bolje odzivali na njena sporočila, pogosteje so ji izrazili naklonjenost in hvaležnost.

Na podoben način kot na področju odnosov z učenci je Katja okrepila upravljanje stresorjev tudi na drugih področjih svojega dela. Nekaterim se je izognila, nekatere je prenehala doživljati kot stresne, spet tretje pa je sprejela, vendar si je našla ustrezno okolje, kjer je lahko o njih odprto spregovorila. Ni več ostajala sama z njimi.

Vabim vas na prihajajoči webinar v okviru Rokusove centrifuge. Ogledali si bomo, kako oseba že v otroštvu zgradi psihološki mehanizem za izgorelost v odraslosti. S praktičnega vidika nas bo zanimalo, kako določiti zase ustrezne ukrepe, s katerimi se je mogoče izogniti izčrpavanju. Spoznali bomo tudi, kako je sploh videti izgorelost, kako se stopnjujejo simptomi …

Dobrodošli! Hvala za vaš čas in delo z našimi otroki.

Avtor: Uroč Drčić


[1] Ime je izmišljeno. Avtor je z namenom celovite ilustracije problematike zgodbi dveh klientk združil v eno. Obe sta dovolili objavo v dani obliki.