V četrtek, 24. oktobra, je ob 15. uri potekal webinar Izgorelost med učitelji.

Vir: Osebni arhiv

Pojavnost izgorelosti je najvišja v poklicih, ki zahtevajo intenzivno delo z ljudmi. Učiteljice in učitelji so v tej neslavni skupini skupaj z zdravniki, medicinskimi sestrami, socialnimi delavci in policisti. Razlogi za to so resda kompleksni in večplastni, pa vendar lahko na razumljiv in tudi malce duhovit način pokažemo povezavo med globokimi psihološkimi vzorci, ki prispevajo k čezmernemu izčrpavanju, ter med čisto praktičnimi ukrepi, s katerimi lahko učitelj poskrbi zase. Medklic: to, da učitelj poskrbi zase, ni dejanje sebičnosti ali znak šibkosti.

Razumevanje omenjene povezave ima za posledico veliko večji nabor praktičnih ukrepov, ki so hkrati tudi učinkovitejši. Mag. Uroš Drčić je psihoterapevt in direktor zavoda Revita plus, centra za svetovanje in izgorelost. V okviru svoje prakse se srečuje tudi z učitelji, ki trpijo zaradi čezmernega izčrpavanja ali celo izgorelosti. Z njim smo se na za pedagoške delavce brezplačnem 60-minutnem spletnem predavanju pogovarjali o tem, kako lahko učitelj posameznik prepozna in uporabi zanj sprejemljive ukrepe ter tako prepreči čezmerno izčrpavanje.

Udeleženci webinarja ste imeli za našega predavatelja še nekaj dodatnih vprašanj. Tako vprašanja kot odgovore podajamo v nadaljevanju.

Kako ločiti zasebno in poklicno?

Pri poklicih z intenzivnim delom z ljudmi je to pomembno vprašanje. Eden od konceptov, ki nam pomagajo, je jasna ločitev med dvema različnima conama bivanja: zasebno in javno. V zasebnosti veljajo čisto posebna pravila. Z drugimi smo si blizu, emocionalno so za nas zelo pomembni, čutimo z njimi, smo popolnoma iskreni, drugi nas sprejemajo take, kot smo … Na področju javnega vse to odpade. Tam je ustrezno, da si nadenemo masko in nismo vedno iskreni; da drugi za nas emocionalno niso tako pomembni; normalno je, da nas del ljudi ne sprejema. Prav je, da v javnosti/službi ne čutimo z drugimi, ampak se zavedamo, kaj je naša profesionalna dolžnost, katera naša investicija pa to presega.  

Teorija zveni super, a kako to spraviti v prakso? Kak hiter nasvet, kako skrbeti zase?

Po korakih. Najprej si oseba odgovori na vprašanje, ali ima težavo ali ne. V drugem koraku si odgovori, kaj natančno je težava. V tretjem si določi cilj spremembe. Torej, kaj bo v njenem življenju drugače, ko bo težavo rešila. Šele v četrtem določi, kako bo to dosegla v praksi. In tukaj lahko pride v poštev več deset različnih ukrepov, tako za spreminjanje zunanjih življenjskih okoliščin (recimo popoldanski dremež) kot za spremembe notranjega doživljanja (manj stresno doživljanje določenih situacij). V petem koraku pa je dobro tudi, da oseba spremlja, ali je zastavljeni cilj dosegla. Praktični nasveti so vedno individualni. Kar deluje za enega učitelja, je za drugega lahko neuporabno. Vedno pa pomaga uravnoteženo preživljanje časa – dovolj umika, počitka, sprostitve/zabave in kakovostnih odnosov z bližnjimi.

Anksioznost, panični napadi – kako naprej? Kaj, če opaziš znake anksioznosti?

Anksioznost je vrsta strahu, ki je dvojno neprijetna. Najprej zato, ker je neprijetno samo doživljanje tega čustva, drugič pa zato, ker oseba pri tesnobi običajno ne razume, kaj se z njo dogaja oziroma na kaj s takim čustvom reagira. Razlog je v tem, da oseba občuti tesnobo, kadar oceni, da njena celotna življenjska situacija v prihodnosti presega njene zmožnosti. Funkcija tesnobe je, da osebo motivira, da si poišče zavetje varnosti pri nekom drugem. Torej, najprej je treba ugotoviti, ali je tesnoba ustrezna ali neustrezna. Če je ustrezna, si poiščemo varnost pri drugi osebi. Če je neustrezna, pa je dobro ugotoviti, zakaj del osebe misli, da prihajajočih življenjskih okoliščin ne bo zmogel. Anksioznost je tako logična posledica izgorelosti. Del osebnosti utemeljeno dvomi, da bo oseba na tak način zmogla delovati še naprej. Najučinkoviteje se je pogovoriti s strokovnjakom, ugotoviti, na kaj reagirate s tesnobo, in potem ukrepati v skladu s tem. Pomirjevala in antidepresivi omilijo neprijetno telesno zaznavo čustva, psihološki del reakcije pa ostane. Izraz »panični napad« je zavajajoč. Ne zgodi se nikakršen napad, ampak gre za običajno čustveno reakcijo. Kar pomeni, da lahko oseba to tudi spremeni.

Kako se pravočasno zavedeti izgorelosti? Kdaj poiskati pomoč? Zanima me, kje je meja med tem, da rečeš »ne zmorem, ker se mi ne ljubi«, in tem, da res več ne zmoreš?

Namenoma bodite izrazito pozorni na svoje počutje in signale, ki jih sporoča vaš psihofizični sistem. Eden od takih kazalnikov je denimo, da se po utrujenosti vedno vrnete v stanje čilosti. Ko občutki utrujenosti postajajo stalnica, je že čas za alarm. Ko se pojavijo še drugi simptomi, pa je stanje lahko že res hudo, čeprav se tega še ne zavedamo. Običajno je tako, da ljudje reagirajo, ko je pač dovolj hudo. Ta točka pa je za vsakogar drugje. Osebe z resnejšimi težavami z izgorelostjo sebe pogosto doživljajo kot lenuhe, prevarante, nesposobneže. To izhaja iz psihološke logike. Stavil bi, da vaši občutki »ne zmorem« ne kažejo na to, da se vam ne ljubi, ampak jih je treba vzeti resno. Pa tudi če nekdo doživlja občutke »se mi ne ljubi«, to nekaj govori in velja v zvezi s tem kaj narediti. To bi recimo čutil nekdo s pomanjkanjem delovnih navad.

Ker ni zaupanja v naše delo, moramo vse trikrat dokazovati. Ogromno administracije. Kaj pa kakšna sistemska sprememba?

Sam sem delal na področju sociale in po svoji izkušnji izgorelosti naredil analizo svojih nalog. 40 % mojega dela je bilo administracije, ker smo na bizarne načine trikrat poročali iste stvari. Če govorimo o sistemskih spremembah, menim, da je največji potencial v učiteljih samih. Da v splošnem okrepijo svojo strokovno samozavest in avtonomijo. Kdo pa bo določal pravila igre, če ne učitelji sami? Mogoče bi se lahko pri tem zgledovali po zdravnikih, čeprav imajo tudi oni podobne težave. Smo nasploh močno prenormirana družba. Živimo po normativih 20.000 zakonskih in podzakonskih aktov! Vendar so to dolgoročna vprašanja. Tudi v trenutni ureditvi je mogoče poskrbeti zase.

Ali je smiselno pustiti službo? Koliko dni bolniške dobiš na začetku, če zaznaš znake izgorelosti?

V prvem koraku vsekakor ne. Več mojih strank pusti službo ali zato, ker upajo, da bodo tako ušle lastnim vzorcem, ali zato, ker je misel, da bi morale še kdaj nazaj v isto okolje, zanje preveč grozna. Posledica izgorelosti je zdravstveno stanje. Naša pravica je bolniško nadomestilo za tako stanje. Potem ko si oseba nekoliko opomore, pa se racionalno pogovarjamo, kaj hoče spremeniti. Včasih osebe prilagodijo samo način dela, včasih samo lastno doživljanje, včasih področje dela, včasih kolektiv, včasih pa tudi celoten poklic. Dobro je, da sprejemamo odrasle odločitve, na racionalni način, ne pa v afektu ali v stanju znižane psihofizične zmogljivosti.

Prosim za rezultate ankete o nasilju nad učitelji (napisano je, da je na FF).

Na spletu sem našel tole: https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/download/155/251/3972-1?inline=1.

Ne vem, ali ste imeli v mislih to. Številke povedo veliko. Tukaj dodajam svoje mnenje, da so trenutna pravila glede vedenja učiteljev močno okrnila njihovo moč in da je to dolgoročno škodljivo tako zanje kot za učence. Ta pravila, ki učiteljem prepovedujejo tudi mila povratna sporočila (ena od udeleženk je komentirala, da sarkazem ni dovoljen niti v primeru res hude žaljivke), bi bila ustrezna, če bi imeli učitelji opravka le s populacijo ustrezno socializiranih učencev z že obstoječimi delovnimi navadami. Vendar pa je populacija daleč od tega. Menim, da bi se morali učitelji usposobiti tudi za ravnanje z nesocializiranim vedenjem in seveda imeti za to na voljo tudi precej močnejša orodja, kot je sarkazem. Tukaj bi lahko potegnili paralelo s policisti. Spomnim se, da so moji kolegi prav s policisti izvajali trening, kako ravnati in tudi čutiti v primeru verbalnega nasilja.

Je simptom tudi umik?

Da, skoraj vedno.

Povedala sem že, da ne zmorem, pa se mi zdi, da s strani vodstva ni bilo sprejeto. Ali mora res nekdo doživeti zlom? To je pogosta situacija. Vprašanje je, kako ste opremljeni za urejanje odnosov z ljudmi brez empatije. Običajno je, da v življenju srečujemo ljudi, ki ne bodo zaznali naših šibkih signalov. Takrat potegnemo na plan močnejša orodja. Prvi močnejši nivo bi bil, da ne ostanete v ugibanju, ali je vodstvo vaše sporočilo sprejelo, ampak to na socialno ustrezen, spoštljiv način preverite. To je lahko neprijetno, toda dobro za vas. Če še vedno ne bo posluha, se odločate naprej. In tudi stopnjujete moč svojih sporočil. Dobro je, da imate na zalogi cel spekter sporočil, od blagega namiga, odločne zahteve do skrajnega sporočila, recimo grožnje s prijavo.