Pravljice so bogastvo domišljije in hkrati bogastvo jezika. Ko otroku bereš ali pripoveduješ pravljico, ga popelješ v drug svet, v svet, kjer je vse mogoče. Kaj pa, če otroku pripoveduješ pravljico v tujem jeziku? Jo bo razumel? Ga bodo besede, ki jih ne razume, popeljale v pravljični svet? Z nekaj pomoči slik in s pristnim pripovedovanjem bo otrok razumel pravljico tudi v tujem jeziku.

Pri pouku pravljice uporabljam kot sredstvo za učenje vrednot in tudi kot sredstvo za učenje jezika. Tujega jezika. Pripovedovanje pravljic v tujem jeziku je poseben izziv, saj je jezik le postranskega pomena. Učenci v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju razumejo pravljico v tujem jeziku zaradi slik, intonacije, glasnosti in načina govora ter mimike obraza in telesnih gibov. Tako pravljica pride do njih ne samo skozi slušni, temveč tudi skozi vidni kanal.

Reprodukcija pravljice ali njena obnova v tujem jeziku je zanje problem. Besede sicer že poznajo, vsaj nekatere, povezovanje v povedi in strukturirano besedilo pa pomeni večjo težavo. Zato sem se domislila načina, kako bi pravljico oziroma njeno obnovo učenci lahko povedali sami, v angleščini, čeprav se je učijo le kratek čas. Ker jezik dojemam kot pesem, sem ga razdelila na melodijo, ritem in besedilo. Melodija je način, kako nekaj poveš, ritem pa je spremljava, ki ti pomaga, da si melodijo in besedilo lažje zapomniš. In tako je nastala ploskanka.

Ploskanka je primerna za katero koli pravljico, uporabljam pa jo tudi za pomnjenje fraz ali besed. Ko se pripravljam na uro s ploskanko, najprej izberem pravljico. Nato zapišem nekaj povedi, ki pravljico obnovijo. Dolžina in število povedi sta odvisna od starosti učencev, njihovega predznanja in tega, ali so se s takim načinom dela že srečali ali ne. Nato vsako poved ritmiziram, torej jo povem v izbranem ritmu. Zraven uporabljam različne gibe, ploskanje, topotanje, tleskanje in podobno. Med učenjem ploskanko izvajamo po delih. Ko se določen del naučimo, dodamo novega. Ko usvojimo drugi del, ponovimo prvi in drugi del skupaj. Tako počasi zlagamo skupaj zgodbo in gibe. Lahko jo gradimo tudi od konca zgodbe proti začetku, ali pa od sredine. Glede na to, ali so se učenci s ploskanko že kdaj srečali, se lahko osredotočimo tudi na težavnost ritma. Tako v prvem razredu učencem predstavim zelo preproste ritme, gibi, ki jih spremljajo, so nezahtevni in se ponavljajo. Starejšim oziroma tistim, ki so na tak način dela že navajeni, pa ritem otežim. Uporabim sinkopiran ritem ali pa med zgodbo zamenjam taktovski način, torej število težkih in lahkih dob, poudarjenih in nepoudarjenih besed ali zlogov. Če so gibi ali ritem še posebej zapleteni, se najprej naučimo ritma in gibov, brez jezika. Jezik nato »pripnemo« na že usvojene gibe. Tako se posvečamo tudi razvoju možganov ter povezavi med levo in desno možgansko hemisfero.

Največkrat poteka učenje ploskanke celo šolsko uro. Nato jo večkrat ponavljamo, vendar jo takrat izvedemo le enkrat ali dvakrat. Učenci imajo radi izzive, zato jo z mlajšimi včasih izvajamo zelo potiho ali zelo naglas, s starejšimi pa čedalje počasneje ali hitreje. Tako tudi večkratno ponavljanje ni suhoparno, ampak pomeni izziv in tudi napor.

Poučevanje na tak način sicer zahteva nekaj več učiteljevega razmisleka in priprave, a je učencem zelo všeč. Med delom so aktivni, končni rezultat pa je zanje zelo pomemben, saj lahko doma povedo pravljico popolnoma sami, in to v tujem jeziku.

Avtorica: Špela Červ