Človek je v primerjavi z naravnimi ekosistemi zelo majhen, a naravi povzroča velike težave. Njegov današnji življenjski slog je izrazito potrošniško usmerjen in s tem energijsko potraten. Potrebe po energiji so se močno povečale predvsem v zadnjih letih s hitrim tehnološkim napredkom. Pri gospodarski rasti, ki je povsem mimo načel trajnosti ovrednotena z rastjo bruto domačega proizvoda, delujemo po sistemu »vzemi iz narave, obdelaj in razvozi po vsem svetu, po kratkem času uporabe pa zavrzi«. Čeprav smo pri zadnji točki razvili in usvojili dober način ločevanja odpadkov, nas čaka še obravnava celotne verige. S trenutnim načinom življenja povzročamo prevelike pritiske na okolje. Planetarne meje varnega smo zato na več področjih že presegli, predvsem pri dušikovem ciklu, biodiverzitetnih izgubah in podnebnih spremembah. Vplivi na okolje se med seboj prepletajo, ravnotežje med ekosistemi je porušeno, med okoljskimi problemi pa je blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje visoko na lestvici nujno potrebnih ukrepov.

Podnebne spremembe se dogajajo zaradi povečanega učinka tople grede. Triatomni toplogredni plini v ozračju ustvarjajo naravni učinek tople grede, ko absorbirajo del dolgovalovnega sevanja Zemlje in ga sevajo nazaj. Brez ozračja bi povprečna globalna letna temperatura namesto za življenje ugodnih 14 °C znašala –18 °C. Vendar je zaradi čezmerno povečanih koncentracij toplogrednih plinov učinek tople grede povečan. Koncentracije ogljikovega dioksida (CO2) poznamo za več kot 800.000 let nazaj in še nikoli niso v tako kratkem času tako narasle. Posledično se ozračje segreva; temperatura zraka se je v globalnem letnem povprečju od predindustrijske dobe do danes dvignila za približno 1 °C. Slovenija se v primerjavi s svetovnim ali evropskim povprečjem segreva hitreje. Povprečna letna temperatura zraka se je po podatkih Agencije RS za okolje od leta 1961 zvišala za 2 °C. Ker imamo ljudje precej slab občutek za povprečja, nam v večini te številke ne povedo dovolj. Za lažjo predstavo: povprečna letna temperatura zraka v obdobju 1981–2010 je bila v Ljubljani 10,7 °C in v Biljah pri Novi Gorici 12,4 °C.

Pri tem je pomembno, da ločimo med vremenom in podnebjem. Vreme opisuje trenutno stanje in dogajanje v ozračju (še posebej v troposferi, ki zajema približno spodnjih 10 km), podnebje pa so skupne značilnosti vremena v določenem kraju v dolgoletnem obdobju (običajno vsaj 30 let) – opišemo ga s povprečji, spremenljivostjo in ekstremi. Velikokrat ljudje prehitro zamahnejo z roko, češ, takšno vreme smo že imeli. Seveda, ampak spreminjajo se dolgoletna povprečja. Opažamo vremenske ekstreme, ki so intenzivnejši in pogostejši kot v preteklosti. Tako so se recimo pri vročinskih valovih spremenile vse njihove karakteristike. So pogostejši, daljši, izrazitejši (dosegajo višje temperature) in se lahko začenjajo že zgodaj v juniju ter pojavljajo do poznega avgusta, kar se v preteklosti ni dogajalo. Poletja z vročinskimi valovi so bila nekje do leta 1991 izjeme, kasneje pa so postala stalnica. Višje temperature zraka pomenijo tudi več vlage v zraku in več energije v podnebnem sistemu. Tako nastanejo hujša neurja, toča, poplave, drugje po svetu tudi orkani, tornadi. Vremenske ujme vsak dan prizadenejo okoli 1000 ljudi, ki ostanejo brez doma in premoženja, ter povzročijo okoli 170 smrtnih žrtev. Ne gre le za škodo po katastrofalnih naravnih nesrečah in ne le za npr. kmetijstvo, ki je vremenu neposredno izpostavljeno. Vplivi podnebnih sprememb se kažejo na mnogih področjih, prav tako pa sprožajo migracije. Zaradi vremensko pogojenih nesreč vsak dan zapusti svoj dom okoli 60.000 ljudi.

Podnebne spremembe se pomembno kažejo tudi pri rastlinah in živalih. V Sloveniji opažamo zgodnejši razvoj rastlin (olistanje, cvetenje), kar sicer pomeni daljšo rastno dobo, vendar so hkrati rastline ob naknadnem vdoru hladnega zraka močno izpostavljene pozebi, kar se je v zadnjih nekaj letih zgodilo že večkrat, škoda pa je bila ogromna. Pojavljajo se nove invazivne vrste rastlin, bolezni, škodljivci – teh se lahko v enem letu pojavi tudi več generacij.

Kaj se bo dogajalo v prihodnosti, opisujemo s projekcijami podnebnih sprememb. Ne gre za vremenske napovedi, temveč so v več podnebnih modelih uporabljeni štirje različni scenariji prihodnjega razvoja družbe v vseh njenih karakteristikah. Ti t. i. scenariji RCP (angl. Representative Concentration Pathways) so označeni s številkami, ki pomenijo sevalni prispevek – koliko več energije bo zaradi povečanega učinka tople grede segrevalo ozračje. Segajo od optimističnega scenarija RCP2.6 z najmanjšim sevalnim prispevkom prek srednjih RCP4.5 (največkrat uporabljen) in RCP6.0 do pesimističnega RCP8.5. Po izpustih fosilnih goriv smo trenutno nekje med srednjima in pesimističnim scenarijem, zato bi moralo do preobrata, izrazitega zmanjšanja izpustov, priti precej hitro. Ker dogajanje v ozračju ni linearno, so lahko že 1,5- ali 2-stopinjske razlike v globalnem segrevanju izredno velike – svet se namreč ne segreva enakomerno, število vročih dni v odvisnosti od temperature narašča eksponentno ipd. V Sloveniji se bo po RCP4.5 temperatura zraka do konca stoletja zagotovo dvigala, pri padavinah pa se bolj kot spremembe količine kažejo spremenjeni vzorci. Tako lahko pozimi dobimo več padavin, ki bodo v obliki dežja, in ne snega, poleti pa velik delež padavin v obliki neviht ali ploh, po katerih zaradi prevelike intenzitete veliko vode odteče po površju. V obeh primerih bi morali razmišljati v smeri, kako vodo zadržati.

Kljub vsem naštetim opaženim in izmerjenim dejstvom v Sloveniji in po svetu pa klimatologi ob vremenu, hladnejšem od pričakovanega, še vedno poslušamo komentarje v slogu »kje je sedaj to vaše segrevanje?« – in ponovno razlagamo razliko med vremenom in podnebjem ter spremembe vremenskih vzorcev, ki jih povzroča segrevanje ozračja, a lahko pomenijo tudi ohladitve. Tako na primer zaradi segrevanja slabi valovanje zahodnika v višjih plasteh ozračja nad zmernimi geografskimi širinami, kar včasih omogoča lažje prodore mrzlega polarnega zraka do nas. Ti pomisleki so precej podobni tistim iz 15. stoletja, ko so z ravnili merili tla in dokazovali, da Zemlja ne more biti okrogla, in tistim iz 17. stoletja, ko so kazali na ptiče in trdili, da gravitacija ne obstaja. Ker sta omenjeni temi že stoletja vključeni v šolski sistem, se nam danes zdita samoumevni.

Starejše generacije v šolskih programih o okoljskih problemih niso slišale ničesar, malo mlajše morda nekaj malega, mlajše ponekod malo več. Pomembno je, da prihajajoče generacije izobražujemo od malih nog, kar pomeni, da moramo najprej izobraziti učitelje. Če želimo vzgajati za samostojno razmišljanje in iskanje rešitev, so okoljski problemi idealen primer interdisciplinarnega pristopa, ki ga na državni ravni na žalost še nismo povsem usvojili. Podnebne spremembe prinašajo nova fizična, politična, ekonomska, socialna in regulatorna tveganja, kar pomeni, da zadevajo praktično vsa področja izobraževanja in dela. Znanje o podnebnih spremembah je osnova, če si želimo inovacij na različnih področjih. Takoj pa lahko začnemo uvajati spremembe življenjskega sloga: tu smo odrasli otrokom zgled in nam brez težav sledijo, s tem pa navade in znanje zanje postanejo samoumevni.

Tema zagotovo spada v šole. Ko se učenci naučijo osnov, lahko sami raziskujejo in iščejo rešitve, kaj lahko storijo, nato pa razred skupaj razvija ideje in razpravlja. Otroci so vedno zavzeti za nove začetke, a v nadaljevanju potrebujejo podporo, predvsem potem, ko počasi ugotovijo, da sami ne morejo prav veliko doseči. Šola lahko pripravi skupne akcije v okviru projektov in se nato poveže z lokalno skupnostjo. Pri poučevanju se osredotočimo na rešitve, in ne na težave, poskušamo učiti, kako razmišljati, in ne, kaj misliti. Postopoma dodajamo težo: v prvih razredih ne govorimo o tragedijah, vedno pa se izogibamo ustvarjanju strahu. Naj bodo podnebne spremembe tema, ki zadeva nas, tukaj, zdaj, in ne le druge, drugje, v prihodnosti.

Nekaj virov:

http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/change/

https://www.ecologyandsociety.org/vol14/iss2/art32/

IPCC: Migration and Climate Change

L. Kajfež Bogataj: Planet, ki ne raste

L. Kajfež Bogataj: Vroči novi svet

Avtorica: dr. Tjaša Pogačar