Naša realnost, torej to, kar dojemamo in doživljamo kot »svet« okrog nas, se v vsakem trenutku spreminja, modelira na novo. Vse aktivnosti, ki jih opravljamo, vse informacije, ki jih sprejemamo, vse osebe, ki jih srečujemo, vsi pogovori, vse reklame, vse TV- in radijske oddaje, vse spletne vsebine, ki jih spremljamo … – vse to pušča sledi v naši realnosti, čeprav se marsikdaj na prvi pogled zdi zelo nepomembno. Sledi so seveda v začetku minimalne in skoraj nezaznavne. Ko kaj novega preberemo ali slišimo, srečamo neko osebo, slišimo neko pesem na radiu, samo enkrat samkrat, spomin zelo hitro zbledi. Nekaj, kar se ponavlja, pa nekako najde pot in vhod do našega nezavednega uma, ne glede na to, kako nepomembno se nam zdi na prvi pogled. Stvari, ki se nam dogajajo vedno znova, dojemamo kot pomembno dejstvo.

Pred prihodom množičnih medijev, ki nas »bombardirajo« z informacijami, ki z nami osebno nimajo nikakršne povezave, so bile stvari, ki so se nam ponavljale, tudi zares pomembne in realne: bile so v našem konkretnem življenjskem okolju. Ponavljajoče se stvari imajo sugestivno moč, ki se ji je težko upirati.

Legenda o špinači, polni železa – kakšno povezavo ima to s hipnozo?

Morda so tudi vam kot otroku zatrjevali in vas prepričevali, da morate jesti veliko špinače, saj vsebuje veliko železa. To so bile trditve v smislu, da ima več železa kot špinača le še ladja, ki prevaža železo. Več špinače ko boste pojedli, bolj boste rasli in močnejši boste – torej boste zmagovalci! Pri tem je najzanimivejše merljivo dejstvo, da špinača sploh nima tako veliko železa. Vsebuje namreč le 3 mg železa na 100 gramov. To je v primerjavi z marsikatero drugo zelenjavo precej malo – za primer, veliko železa imata leča in soja, da o količini železa v svinjskih jetrih sploh ne govorimo (29 mg na 100 g)! Pri tem je treba poudariti, da ima špinača precejšnjo količino oksalne kisline, ki je za človeški organizem težko prebavljiva, zato špinačo za majhne otroke v večjih količinah odsvetujejo! Torej tudi tukaj velja osnovno načelo zdrave prehrane – zmernost! A to ni naša osnovna tema, le za informacijo.

Nastanek te močne legende o veliki vsebnosti železa v špinači pripisujejo napaki nekega kemika, ki je raziskoval živila v drugi polovici 19. stoletja. Naredil je napako in jo spregledal: decimalno vejico je prestavil za eno mesto v desno, kar je pomenilo, da je vsebnost železa v špinači podeseteril. Kot rečeno, napake dolga leta niso ugotovili in popravili. Zaradi tega je špinača veljala za izjemen vir železa. Seveda se spomnite tudi ameriškega »izuma« Popaja, mornarja, ki je z enormno količino zaužite špinače postal mišičnjak brez primere. Informacija »špinača je bogata z železom« je bila vedno znova posredovana naprej, dokler niso bili res vsi prepričani, da je tako. Milijone otrok po vsem svetu so na najrazličnejše načine spodbujali in animirali za uživanje špinače, kar se je velikokrat končalo tudi kot veliki zeleni madeži na tleh, zidu ali oblačilih.

Že nekaj desetletij pa vemo, da je špinača sicer zdrava, a ne zaradi enormne vsebnosti železa. Kar pomeni – načeloma to vemo! Kljub temu pa je še danes veliko ljudi prepričanih, da je špinača zelenjava z največjo vsebnostjo železa. Preprosto – ker so tolikokrat slišali to informacijo, je globoko zasidrana v možganih, čeprav so dobili tudi informacijo, da ni tako. Nevronska mreža v možganih, v kateri so takšne napačne informacije shranjene, je tako močna, da ima sprememba komaj kakšno možnost. To se lahko spremeni na primer tako, da tistim, ki verjamejo v špinačo, naložimo nalogo, naj nekaj dni zapored po stokrat dnevno napišejo stavek »Špinača ima malo železa«. Druga možnost je, da jim s pomočjo hipnoze spremenimo prepričanje »špinača ima ogromno železa« v konkretno informacijo »špinača vsebuje povprečnih 3 mg železa na 100 gramov«. Tega seveda nihče ne počne, saj stvar ni življenjskega pomena. Je pa čudovit primer. Zaradi tega, ker nekaj ljudi še vedno verjame, da ima špinača ogromno železa, ne bo nihče dolgoročno nesrečen – v najslabšem primeru bo še nekaj otroških krožnikov z zeleno vsebino pristalo na tleh ali na zidu …

Sugestije iz otroštva – spremljevalci skozi celotno življenje

Druge ponavljajoče se stvari, ki jih doživljamo, imajo večje posledice. Kdor je recimo v šoli zatajil pri pisanju matematičnega testa in je zaradi tega zatem od staršev ali učitelja vedno znova slišal: »v življenju raje ne počni nič takega, pri čemer boš moral računati«, je temu začel verjeti tudi sam in tudi ni več poskušal – tako je bil obsojen na neuspeh. Iz tega se lahko razvije celo fobija pred številkami. Boljši zaradi takšnih izjav ta otrok pri matematiki zagotovo ne bo, prej obratno. Priložnost za učenje iz napak je zapravljena, zabetoniran pa je status quo. Prerokba se je uresničila in postala prepričanje, ki je enako prekletstvu: »slab sem v matematiki«. Pri vsem tem je najhujše to, da je bil lahko vzrok za slab rezultat matematičnega testa zgolj slabo spanje noč pred tem. Če se to ne bi zgodilo – in o ničemer drugem v tem primeru ni govora – bi bila otroku prihranjena ponavljajoča se sugestija »slab si v matematiki«. Tak otrok bi lahko morda kasneje postal kemik, fizik, strojni inženir …

Vir: Osebni arhiv

Najboljše bi bilo v takšnem primeru seveda ciljno spodbujanje otroka. To ne pomeni, da mu govorimo nasprotno, »ti si genij za matematiko«. To otroka pripelje do zmedenosti – in to upravičeno. Pravilno bi ga bilo spodbujati in opogumljati za vajo (učenje) in pri tem ne imeti (pre)velikih pričakovanj. V bistvu gre za to, da opazimo že minimalen napredek in otroka podpiramo in psihično krepimo s pozitivnimi stavki – »ti to zmoreš!«. Žal se danes le malo ljudi zaveda, da nekatere stvari potrebujejo svoj čas. Živimo v času resničnostnih šovov, kjer se ljudje čez noč katapultirajo v sfere največjih zvezd. Seveda jih tam žal veliko »izgori«, saj svojega talenta niso imeli priložnosti spremeniti v znanje in izkušnje. Res je, da se lahko ogromno doseže tudi brez prirojenega talenta. A samo pod pogojem, da vztrajamo, da smo umirjeni, skoncentrirani in da delamo korak za korakom.

Ogromno – da ne rečemo večina – problemov, ki jih imajo odrasli, izvira iz časa otroštva. Na splošno velja ocena, da se večina ljudi v fazi odraslega življenja počuti tako, kot so jim glede določenih stvari govorili v otroštvu in mladih letih. Torej, če imate sami otroke, dobro razmislite, kakšne sugestije jim boste dali kot popotnico!

Pomembno je tudi vedeti, da lahko otroci, ki od staršev in druge okolice dobivajo le pohvale, v kasnejšem življenju zelo trpijo. Mnogi starši, ki so otroštvo preživljali v zelo avtoritativni vzgoji, želijo to izkušnjo svojim otrokom prihraniti in pri tem zapadajo v ekstreme. Že za vsako najmanjšo stvar pohvalijo svoje otroke in jih, kot radi rečemo, kujejo v zvezde – na primer, že slika, ki je sicer zmazek, je »umetniško delo«. A kdor je »najvišje svetovno priznanje« dobil že za sliko, ki jo je naredil v treh minutah in se zraven zabaval (igral), pri tem pa mu nihče ne pove, da je slikanje, ki traja dalj časa, prav tako užitek, bo težko kdaj naredil sliko, za katero bo potreboval trideset minut, kaj šele tri tedne ali tri mesece. Poleg tega otroci od določene starosti začnejo ugotavljati, kdaj je pohvala upravičena, kdaj so se morali za to posebej potruditi. V določenem trenutku dobijo celo občutek, da je staršem tako vseeno, kaj počnejo! In lahko se zgodi, da postanejo tako nesposobni, da starši od njih nič več ne pričakujejo. Najhujši rezultat tega je lahko, da se otroci počutijo neljubljene, saj mislijo, da je staršem vseeno, kaj počnejo! Če torej otroku vse, kar je težko, olajšamo ali celo odvzamemo, da ne bi bil razočaran, škodo še povečamo, saj mu s tem odvzamemo tisti pravi občutek ob doživetju uspeha. Rezultat in posledica sta paradoksalna. Prav tako kot pri ekstremno avtoritativni vzgoji, ko otroci nič ne naredijo prav – posledica je njihova minimalna samozavest!

Toda pozor – negativno programiranje se ne konča z vzgojo. »Nori izreki«, ki jih sliši skoraj vsak najstnik, lahko tiste z občutljivo naravo spremljajo skozi celotno življenje. In to, kar neprestano srečujemo v družbi in v medijih, ima ogromen učinek oziroma posledice. Dokazano je na primer, da se ženske, ki pogosto berejo ženske časopise in revije in spremljajo to tematiko v spletnih medijih, nezavedno primerjajo z modeli, ki pa so večinoma enakega tipa: visoke, suhe mlade ženske. Da so na slikah večinoma samo takšni modeli, na neki način pomeni stalno spodbujanje. Prikrito sporočilo, ki se skriva za takšno sugestijo, je: »To tukaj je lepo – in nič drugega (sicer bi to pokazali).« Zaradi tega se bralke po branju in gledanju počutijo manj privlačne kot prej. Da so manekenke najprej šle skozi roke vrhunskih stilistov in da so bile fotografije zatem še digitalno obdelane, je večini sicer zelo dobro znano, a to intelektualno spoznanje ne premaga moči slik. Te so s strani reklamnih psihologov narejene tako, da vzbujajo emocije in tako neposredno nagovarjajo nezavedni um.

Vir: Osebni arhiv

Povsod nas torej varajo, negativne avtosugestije so tako vsakodnevne, da jih sploh ne opazimo več. Predebel sem, presuh sem, nihče me ne mara, ne bom vzdržal, imam slabo motoriko, ne znam parkirati, nisem privlačen, nisem nasmejan, premlad sem, prestar sem, tako mi ne bo uspelo … – spisek se lahko poljubno nadaljuje!

Skoraj nihče ni popolnoma osvobojen takšnih samoobtoževanj. Verjetno imate tudi vi o sebi kakšno tako neprijetno misel – te so najbolj izražene ravno takrat, ko se slabo počutite. V takih primerih se v vaši glavi kot v klobčiču vrtijo negativne misli in opravljajo svoje uničevalsko delo. Skrajni čas je, da to končate. Čas, da svojo psiho začnete polniti s sugestijami, ki bodo za vas dobre in koristne!

Silvester Kmetič (transolucijski coach) in Andrej Zalokar* (transolucijski master)

*Andrej Zalokar je predavatelj v okviru Modre Akademije.