Avtorica prispevka: Nina Jelen

Zadnjič smo se s prijatelji dobili na »pica večeru«. Vsak je prišel v družbi najboljšega prijatelja – s telefonom, seveda. In ti telefoni so precej piskali, se oglašali in zahtevali pozornost. Tudi takrat, ko smo se resno pogovarjali o tem, da naši otroci že ne bodo kmalu dobili svojih telefonov (vsi imamo še dokaj majhne otroke), da bodo dolgo živeli v kameni dobi, da bi bilo te strašne naprave treba poslati na Mars in kako zelo grozne so. Vmes smo malo poguglali, kaj o tem menijo strokovnjaki, si naročili online dostavo pice in preverili, ali je že izšla nova zbirka stripov.

Če hočemo ali ne, je tehnologija preplavila naša življenja. Tudi življenja naših otrok. In starši se v določenem obdobju znajdemo v precepu – ali otrokom kupiti telefon ali jim ga prepovedati in skriti, dokler ne bodo polnoletni in odgovorni in veliki.

Naša mala družba je nekako prišla do zaključkov (tudi s pomočjo strokovnjakov na spletu), da ni rešitev v tem, da otroku tehnologijo skrivamo in mu jo odrekamo, temveč da ga naučimo ravnati z njo. Ker otrok bo do spleta prej ali slej našel pot. Zato je bolje, da mu to pot naredimo bolj domačo.

Starši in učitelji si ne moremo več zatiskati oči in se odločiti, da nas splet ne zanima in da to ni za nas. Tisti, ki delamo z otroki, moramo nujno poznati dobre in slabe plati spleta. Le tako lahko otroke naučimo, kako postati njegovi pametni in odgovorni uporabniki.

Zakaj?

  • Ker za internet ni več majhnih krajev. Dostopen je skorajda povsod in ves čas.
  • Ker otroci lahko o internetu hitro vedo več kot odrasli.
  • Ker je lahko nevaren.
  • Ko otroke vprašaš, česa jih je v življenju najbolj strah, je eden od odgovorov: širjenje sramote po spletu.
  • Ker internet šteje! Mogoče se to odraslim včasih zdi nerazumljivo, ampak otrokom splet pomeni toliko kot realno življenje. Všečki in pohvale torej štejejo toliko kot pohvale v resničnem življenju.
  • Ker smo vpleteni vsi: starši, šola in otroci.

Kdaj začeti?

  • Še preden otrok dobi prvi telefon.
  • Ko se otrok s spletom seznanja: posluša glasbo, gleda risanke, ko si naloži novo aplikacijo … Mora nas zanimati, kakšna aplikacija je to. Kaj je tako kulskega na njej?
  • Na splet ga navajamo nekako tako, kot ga navajamo na to, da gre sam v šolo. Najprej gremo z njim, ga držimo za roko, mu razkažemo okolico, potencialne nevarnosti, prometne znake … Potem njegovo roko spustimo. Nato ga pospremimo, opazujemo od daleč. Šele nato ga spustimo na pot samega. Tako je tudi z internetom. (Papadopoulos, 2019)

Sama sem se projekta o varnosti na spletu lotila, ko sem ugotovila, da učenci popolnoma zaupajo ljudem na spletu, da se ne zavedajo, kako širok je splet, da nimajo občutka, kako zelo hitro se lahko širi spletno nasilje in kakšne posledice lahko pustijo tam njihovi odtisi (fotografije, deljenje osebnih podatkov). Nevedni so še in naivni. In če ob vsem tem nimajo odraslega, ki bi jih vodil in jim povedal, kaj je prav in kaj ne, se lahko na spletu izgubijo.


Učence sem tako popeljala na potovanje v virtualni svet.

Napovedala sem, da se bo šola spremenila v velik virtualni svet. Da bo razred postal internet. Da bomo klepetali, se zabavali in komentirali dogajanje na spletu.

V razredu sem postavila različne »klepetalnice« – v realnosti je bilo to videti tako, da sem razred okrasila z ikonami s spleta in s spletnimi naslovi, po klopeh, ki so bile razpostavljene po razredu, pa sem razdelila liste, na katere sem natisnila strani z znanih socialnih omrežij. Otroci so se lahko prostovoljno sprehajali po razredu in vpisovali komentarje pod fotografije na listu.

Za vstop v klepetalnico so morali najprej izpolniti svoj profil. Tu so se učenci sami odločali, katere podatke bodo vpisali.

Predstavila sem jim pravila:

  • Pogovor prepovedan.
  • Uporabljamo pisala.
  • Uporabljamo vzdevke.
  • Vsak lahko napiše, KARKOLI želi.
  • Učitelj ne bo preverjal, kdo je napisal kaj.
  • Učitelj ne bo hud, če bo napisano kaj neprimernega.
  • Učitelj ne bo pokazal staršem, kaj je kdo napisal.

V klepetalnicah so se skrivale pomembne teme: spletno nasilje (slike fantov ali deklet, znanih oseb), neprimerne fotografije (pomanjkljivo oblečena najstnica), vabilo na druženje z neznanci, spletni izziv in lažna novica.

Kot sem predvidevala, so bili rezultati precej skrb vzbujajoči. Ker sem jim obljubila, da ne bom raziskovala, kdo je napisal kaj (uporabljali so vzdevke), in da jih ne bom zatožila staršem, so si otroci dali duška. Zapisali so nekaj prijaznih komentarjev, vendar so prevladovali tisti slabi – psovke, žaljenje, nasilje. Večina jih je vpisala vse svoje osebne podatke, veliko jih je sprejelo povabilo na druženje, hoteli so preizkusiti izziv, o lažni novici pa ni nihče podvomil.

Za vsako od teh tem smo potem porabili vsaj eno šolsko uro. Vse teme so pomembne in o vseh se je z otroki nujno treba pogovarjati.

Otroci morajo namreč nujno vedeti:

  • Da lahko na spletu srečajo kogarkoli.
  • Da lahko nekdo izrabi njihove osebne podatke.
  • Kako zelo nevarno se je dobivati z neznanci.
  • Vedeti morajo, kaj vse spada pod spletno nasilje. Da je takšno nasilje prav tako nasilje kot tisto v resničnem svetu. Da je prepovedano. Poznati morajo ukrepe v primeru, da so sami žrtve spletnega nasilja, in vedeti, kako pomagati nekomu, ki se mu dogajajo takšne stvari.
  • Morajo se zavedati, da slike, ki jih objavijo danes, vplivajo na njihovo prihodnost. Da jih je s spleta nemogoče odstraniti.
  • Spletni izzivi so lahko smešni, lahko so narejeni za dober namen (npr. ice bucket challenge), lahko pa so izredno nevarni – celo smrtno nevarni.
  • Naj otroci ne verjamejo vsemu, kar preberejo na spletu. Lažne novice se širijo hitro, elegantno in prepričljivo.
  • Odvisnost od spleta je resnična in odvisni so tudi odrasli ljudje.

Kaj lahko torej naredimo starši in učitelji?

V prvi vrsti moramo otroke naučiti, da imajo vso pravico na tem svetu, da rečejo NE! In da jim ni treba storiti vsega, kar vidijo in preberejo na spletu. Da naj poslušajo svoj notranji občutek – če čutijo, da je nekaj nevarno, potem najbrž tudi je.

Z otroki se moramo pogovarjati in sevključiti v njihove online aktivnosti – tako kot bi se z njimi igrali v fizičnem svetu, se dajmo še na spletu. Tako bo zanje bolj naravno, da nas vprašajo za nasvet. Skupaj oblikujmo pravila, tako da jih otrok razume. Da sploh ve, kaj je prav in kaj ne. Določimo čas brez elektronskih naprav.

Otrok mora vedeti, da se zavedamo, da je telefon zanj zelo pomembna stvar. Da ga pri tem podpiramo in da lahko računa na našo pomoč. Pogovorimo se o tem, katere strani lahko obiskuje, katere igre lahko igra …

Predvsem pa bodimo vzor! Bodimo tisti, ki so na spletu prijazni. Pa tisti, ki utišajo telefone, ko s prijatelji pametujejo ob pici.

Internet Matters. (2019). Online safety advice for 6-10 year olds. Pridobljeno s https://www.internetmatters.org/advice/6-10/.

Jelen, N. (2017). Ženičke in strički za daljnimi grički. Zagorje ob Savi: Založba Ocean.

Jelen. N. (2018). Projekt Varnost na spletu. Pridobljeno s http://www.os-iskvarce.si/projekt-varnost-na-spletu/.

Papadopoulos, L. (21. januar 2019). Online safety advice from Dr Linda|Safer Internet Day [Video]. Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=LgpzijqEgsI.