Izr. prof. dr. Gregor Torkar, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta

Šolski vrtovi z zelenjavo in zelišči postajajo v slovenskih vrtcih in šolah spet moderni. Iz literature vemo, da so se na Slovenskem uporabljali za podajanje bioloških vsebin že od sredine devetnajstega stoletja. Učitelj Gustav Pirc je leta 1888 napisal obširnejšo knjigo o šolskih vrtovih, v kateri je zapisal, da so vrtovi ob mestnih šolah namenjeni »naravoznanstvu«, ob vaških šolah pa učenju kmetijstva. Po drugi svetovni vojni je kljub odredbi o šolskih vrtovih, ki jo je izdalo ministrstvo za prosveto, število šolskih vrtov začelo upadati in začeli so izgubljati svojo vzgojno-izobraževalno vlogo. J. Strgar je leta 1986 ugotovila, da ima le 21 % slovenskih šol vrt, namenjen pouku naravoslovja. Novejša raziskava (Pogačnik, Žnidarčič in Strgar, 2012), v kateri sta sodelovali slabi dve tretjini vseh slovenskih osnovnih šol, ugotavlja, da ima kar 79 % sodelujočih šol šolski vrt. Avtorji še dodajajo, da slovenske šole še vedno niso povsem prepoznale potenciala uporabe šolskega vrta v okviru trenutnega kurikuluma za osnovne šole. Najpogosteje se šolski vrt uporablja v okviru interesnih dejavnosti (77 %) in obogatitvenih dejavnosti (71 %), redkeje (51 %) pa za poučevanje v okviru rednega pouka. Z namenom spodbuditi večjo uporabo šolskih vrtov je Inštitut za trajnostni razvoj leta 2011 ustanovil mrežo Šolski ekovrtovi. Nastanek in vzdrževanje šolskih vrtov spodbuja tudi program Ekošola. V pričujočem prispevku se sprašujem, ali znamo v celoti izkoristiti vzgojno-izobraževalne potenciale šolskih vrtov, ali so ti okras šolske okolice ali učilnica na prostem.

Stroka si je glede pedagoškega pomena šolskih vrtov precej enotna: najpomembneje je zagotoviti vlogo šolskega vrta v okviru rednega pouka (Subramaniam, 2002). Pri tem nas kurikulum za vrtce (1999) in učni načrti osnovnošolskih predmetov v nobenem pogledu ne omejujejo. V kurikulumu za vrtce je izpostavljeno, da naj otroci prek dejavnosti raziskujejo in gojijo rastline in živali, obiščejo vrt, njivo, kmetijo itn. V prvem triletju osnovne šole se učenci z rastlinami srečajo pri predmetu spoznavanje okolja, kjer s poskusi dokažejo, kaj potrebujejo rastline za življenje, spoznajo vrt kot življenjski prostor in ugotavljajo, iz česa lahko zrastejo mlade rastline (Program Osnovna šola. Spoznavanje okolja. Učni načrt 2011). V četrtem in petem razredu pri predmetu naravoslovje in tehnika (Program Osnovna šola. Naravoslovje in tehnika. Učni načrt 2011) spoznavajo najpomembnejše vrste rastlin v kraju, kjer živijo, in njihovo zgradbo. Pri naravoslovju v šestem razredu obravnavajo zgradbo, delovanje, rast, razvoj in razmnoževanje rastlin (Program Osnovna šola. Naravoslovje. Učni načrt 2011). Pri biologiji se učenci srečajo z rastlinami pri tematikah vpliva človeka na okolje, biotske pestrosti in biotehnologije (Program Osnovna šola. Biologija. Učni načrt 2011).

Empirične raziskave so tudi precej jasne glede vzgojno-izobraževalnih prispevkov šolskih vrtov. Pouk na šolskem vrtu je način, kako združimo zdrav način življenja in učenje (Robinson-O’Brien, Story in Heim, 2009). Klemmer, Waliczek in Zajicek (2005) poročajo, da učenci, ki uporabljajo šolski vrt kot učilo pri pouku biologije, na preizkusu znanja dosegajo boljše rezultate v primerjavi s kontrolno skupino učencev, ki je enake vsebine obravnavala na klasičen način v razredu. Učne ure, ki potekajo na šolskem vrtu, povečajo tudi fizično aktivnost učencev, še poročajo avtorji. Pri poučevanju prehranskih vsebin je uporaba šolskega vrta pozitivno vplivala na prehranske navade učencev (Ruiz-Gallardo, Verde in Valdés, 2013). Pozitiven vpliv učenja s pomočjo šolskega vrta se je pokazal tudi pri delu s t. i. »problematičnimi« učenci. V obdobju dveh let so raziskovalci beležili boljše naravoslovno znanje ter večje samospoštovanje in samozavest pri vključenih učencih (Ruiz-Gallardo, Verde in Valdés, 2013). Aktivnosti na šolskem vrtu spodbudno delujejo na učenčevo vključenost in učenje pri naravoslovnih predmetih ter dolgoročno spodbujajo zanimanje za naravoslovje (Williams, Brule, Kelley in Skinner, 2018). Vrt je posebej primerno učno okolje za spoznavanje biologije rastlin in njihove uporabnosti. Učenci namreč pogosto izkazujejo manj zanimanja za rastline kot za živali, kar se odraža v pomanjkanju znanja o rastlinah (Wandersee in Schussler, 2001). Hershey (1992) navaja, da moramo pri poučevanju o rastlinah dati prednost neposrednim izkušnjam, kot sta opazovanje in gojenje rastlin, ter manj uporabljati trajna učna gradiva, kot so plastični modeli, trajni preparati in že izdelani herbariji.

Kljub vsem empirično dokazanim prednostim šolskih vrtov se ti še vedno niso povsem uveljavili v vsakodnevni pedagoški praksi. Pogačnik, Žnidarčič in Strgar (2012) izpostavljajo, da so glavne ovire tri: prevladovanje tradicionalnega načina poučevanja v razredu, pomanjkanje učnih gradiv za šolski vrt, ki bi bila skladna z učnimi načrti, ter pomanjkanje dodatnega izobraževanja učiteljev, da bi lahko aktivneje vključili šolski vrt v učne ure. K temu bi dodal, da je šolski vrt velikokrat projekt posameznih vzgojiteljev in učiteljev, ki brez podpore sodelavcev in vodstva vzgojno-izobraževalnih ustanov po nekaj letih izgubijo začetno zagnanost. Dodatno težavo pomenijo poletne počitnice, ko šolski vrt sameva in pogosto nima ustrezne oskrbe. Šolski vrt mora biti zato del dolgoročne usmeritve (vizije) šole, v kateri mora imeti posebno veljavo poučevanje na prostem.

Šolski vrt ponuja veliko možnosti za učenje in poučevanje. Navedimo nekaj primerov:

  • Gojenje hitro rastočih vrtnih rastlin (npr. redkvica, fižol, grah) je primerna praktična dejavnost pri spoznavanju pojmov kalitev, rast in razvoj rastlin pri predmetu naravoslovje. Ob rasti rastlin lahko učenci postopoma spoznavajo zgradbo in delovanje korenin, stebla, listov, cvetov in plodov. Svoja opažanja sprememb na rastlinah naj sproti rišejo in opisujejo.
  • Sajenje gomoljev krompirja z učenci prvega triletja je lahko zanimiv interdisciplinarni projekt, ki se nadaljuje jeseni v višjem razredu, ko učenci pobirajo pridelek. Poleg naravoslovnih ciljev, kot so na primer spoznavanje pogojev za rast rastlin, lahko učenci pri matematiki preštejejo, koliko gomoljev krompirja so posadili in koliko so jih jeseni izkopali iz prsti. Rezultate lahko grafično predstavijo (npr. histogram).
  • Vrt je primeren kraj za spoznavanje nevretenčarskih skupin živali, ki jih obravnavajo učni načrti predmetov naravoslovje in tehnika ter naravoslovje. Učenci lahko iščejo in določajo polže, mokrice, deževnike, pajke, strige, listne uši, metulje, čmrlje, hrošče itn. Z neposrednim opazovanjem teh živali lahko spoznajo ekološke pojme, kot so rastlinojed, mesojed, prehranjevalna veriga, prehranjevalni splet, opraševalec itn.
  • Na kompostniku, kamor odlagamo ostanke vrtnih rastlin, lahko učenci spoznavajo drobilce (npr. deževnik, mokrica) in razkrojevalce (glive in bakterije) ter spremljajo temperaturo komposta, ki je odvisna od aktivnosti organizmov.
  • Na vrtu lahko učenci bolje spoznajo uporabnost posameznih rastlinskih vrst in to povežejo s poukom gospodinjstva. Malo je otrok, ki jim ne bi bili všeč pomfrit ali jagode.

Korak k večji uporabi šolskih vrtov pri pouku smo naredili tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani z izdajo koledarja za gojenje rastlin na šolskih vrtovih, s katerim želimo optimizirati njihovo uporabo. Koledar je pripomoček za načrtovanje šolskega vrta, ki učitelju podaja napotke za gojenje rastlin in ponuja predloge za njihovo uporabo pri pouku o bioloških vsebinah (Žemlja, Torkar in Strgulc – Krajšek, 2019). Prilagojen je za podnebne razmere v osrednji Sloveniji in odgovarja na učne cilje, ki so zapisani v učnih načrtih. V letu 2018 je bil poskusno zasajen šolski vrt, na katerem smo od marca do novembra spremljali rast vrtnih rastlin in dokumentirali spremembe. V koledarju je predstavljenih 13 vrst vrtnih rastlin. Vsaka rastlina je predstavljena s fotografijami rastlinskih organov, ki so posebej primerni za obravnavo določenega biološkega pojma. Dodana sta tudi ime rastline in koledar gojenja. V koledarju je navedeno, kdaj lahko opazujemo določene rastlinske organe oziroma dele. Za večjo preglednost so ti predstavljeni v različnih barvah. Legenda na dnu koledarja tudi pojasnjuje različne posebnosti rastlin oziroma njihovega gojenja (na primer založni organi, druga setev in rast v notranjih prostorih). Na desni strani pa so našteti predlogi za uporabo rastline pri pouku. Navedeni so pojmi oz. cilji iz učnih načrtov, ki jih lahko dosegamo z obravnavo na šolskem vrtu. Koledar je na voljo na spletni povezavi TUKAJ.

Vsem bralcem in bralkam želim veliko prijetnih in poučnih uric na šolskem vrtu.

Reference

Hershey, D. R. (1992). Making plant biology curricula relevant. BioScience, 42 (3), 188–191.

Klemmer, C. D., Waliczek, T. M., in Zajicek, J. M. (2005). Growing minds: The effect of a school gardening program on the science achievement of elementary students. HortTechnology, 15 (3), 448–452.

Končno poročilo: program »Šolski ekovrtovi«. (2013). Pridobljeno s http://www.solskiekovrt.si/wp-content/uploads/2013/07/Koncno_porocilo_UCB_SEV_SPLETNI_PORTAL.pdf.

Pirc, G. (1888). Vrtnarstvo s posebnim ozirom na obdelovanje in oskrbovanje šolskih vrtov. Ljubljana.

Pogačnik, M., Žnidarčič, D., in Strgar, J. (2012). Use of school gardens in elementary schools in Slovenia. Journal of Food, Agriculture & Environment, 10 (2), 1196–1199.

Program Osnovna šola. Biologija. Učni načrt. (2011). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno s http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_Biologija.pdf.

Program Osnovna šola. Naravoslovje. Učni načrt. (2011). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno s http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_naravoslovje.pdf.

Program Osnovna šola. Naravoslovje in tehnika. Učni načrt. (2011). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno s http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_naravoslovje_in_tehnika.pdf.

Program Osnovna šola. Spoznavanje okolja. Učni načrt. (2011). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno s http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_spoznavanje_okolja_pop.pdf.

Robinson-O’Brien, R., Story, M., in Heim, S. (2009). Impact of garden-based youth nutrition intervention programs: a review. Journal of the American Dietetic Association, 109 (2), 273–280.

Ruiz-Gallardo, J. R., Verde, A., in Valdés, A. (2013). Garden-based learning: An experience with “at risk” secondary education students. The Journal of Environmental Education, 44 (4), 252–270.

Strgar, J. (1989). Motivacija obiskovalcev kot izhodišče za pedagoško delo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo.

Subramaniam, A. (2002). Garden-based learning in basic education: A historical review. Monograph, Centre for Youth Development, University of California.

Šolska VRTilnica: USTVARIMO ŠOLSKE VRTOVE (b. d.). Pridobljeno s http://www.ekosola.si/os-projekti/solska-vrtilnica-ustvarimo-solske-vrtove/.

Wandersee, J. H., in Schussler, E. E. (2001). Toward a Theory of Plant Blindness. Plant Science Bulletin, 47, 2–9.

Williams, D. R., Brule, H., Kelley, S. S., in Skinner, E. A. (2018). Science in the Learning Gardens (SciLG): a study of students’ motivation, achievement, and science identity in low-income middle schools. International Journal of STEM Education, 5 (1), 8.

Žemlja, M., Torkar, G., in Strgulc – Krajšek, S. (2019). Rastline na šolskem vrtu: koledar gojenja rastlin. Naravoslovna solnica, 23 (2), 32–34.