V šolskem življenju je vse povezano z učnimi načrti, cilji in standardi. Še tako vsakdanje opravilo in dnevna rutina se z lahkoto poistovetita s šolskim redom, in pravilniki, ki jih imamo v šoli, niso v svojem bistvu nič drugega kakor osnovna olika in bonton.

Minimalni standardi življenja v karanteni, dragi soljudje – so zelo preprosti, intuitivno domači, razumljivi in povsem apolitični. Začeti dan s pozitivno naravnanostjo ter z voljo do izpolnitve dnevnih ciljev. Poskrbeti za osebno higieno, čist in prezračen dom ter za spoštljive medsebojne odnose. Poskušati narediti kaj dobrega zase, za družino, za družbo in pri tem ne postavljati fokusa na stvari, ki niso nujno potrebne, še manj pa na tiste, ki so voda na mlin človeški škodoželjnosti, privoščljivosti in hinavščini. Pripravljati dobre, zdrave obroke in se pri nakupih obnašati racionalno in čim bolj lokalno. Poskrbeti za dovolj gibanja, sprostitve in za tiste dejavnosti, ki dvigajo duha. Zaspati z mirno vestjo in hvaležnostjo za vse, kar nam je kljub »korona času« podarjeno.

Morda se seznami minimalnih standardov od posameznika do posameznika in od družine do družine razlikujejo. Vendar ne v bistvenih pogledih. Korona je namreč brezkompromisno snela številne barvne filtre in življenje je zasijalo v precej preprosti, lahko bi celo rekli osvobojeni luči. Izkazalo se je, da ne potrebujemo nedeljskih nakupov, da za prijetno in sproščeno preživljanje prostega časa ni treba iti prav daleč, saj imamo kotičke za odmik in oddih tako rekoč na pragu lastnih domov. Izkazalo se je, da nakopičeno bogastvo in pohlep po imetju ne olajšata nobene duševne stiske, ne pomagata premagati osamljenosti v domu za ostarele, še manj poskrbita za mir in blagostanje med štirimi zidovi hiš in stanovanj. Izkazalo se je, da je potrošniški materializem naše potrebe zelo prefinjeno in premišljeno zavil v preštevilne želje in sanjarjenja, da smo pravzaprav nehali ločevati med tem, kar resnično potrebujemo, in tem, kar si morda želimo.

Po prazničnem tednu bomo začeli sedmi, pravljični teden poučevanja na daljavo. Vprašanje je, kje smo zdaj v tej naši pravljici. Smo pri zapletu, kjer volk požre babico, ali tam, kjer se stoletno spanje nesrečne Trnuljčice noče in noče končati? Smo morda že tam, kjer iznajdljiva (in kljub vsemu rahlo škodoželjna) Janko in Metka potisneta zlobno starko v gorečo peč? Morda pa smo že čisto blizu trenutka, ko grdi raček spozna, da je v resnici čudovit labod, in se v družbi sebi enakih poda svobodi naproti … Morda pa ni daleč dan, ko si bomo globoko oddahnili in rekli samo še – kriza je premagana, živeli bomo srečno, zdravo in zadovoljno do konca svojih dni?

In kot že rečeno – spet je marsikaj odvisno od nas. Dajmo, zdržimo, spišimo in oddelajmo še to poglavje in ne pozabimo ustvarjati takih zgodb in spominov, na katere bomo nekoč vsi skupaj zelo ponosni.

Avtorica prispevka: Dragica Šteh